Skoči do osrednje vsebine

22. 4. 1991: Ameriški veleposlanik Zimmermann ob obisku v Sloveniji svari pred »prenagljenimi koraki«

Na domačem političnem parketu je med vsakodnevnimi pretresi odmevala novica o odstopu podpredsednika slovenske vlade in gospodarskega ministra dr. Jožeta Mencingerja. Slovenijo je obiskal ameriški veleposlanik v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) Warren Zimmermann. Poudaril je, da bi odhod Slovenije brez sporazuma z Jugoslavijo lahko pomenil tudi njeno izolacijo.

Jože Mencinger sedi v državnem zboru. Poleg njega sedi Lojze Peterle

Odstop ministra Jožeta Mencingerja (na fotografiji z Lojzetom Peterletom) prinaša spoznanje, da je slovensko gospodarstvo na osamosvojitev slabo pripravljeno. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Odstop podpredsednika slovenske vlade Mencingerja

Podpredsednik slovenske vlade in gospodarski minister dr. Jože Mencinger je predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu ponudil svoj odstop. Mencinger je v enem od intervjujev dejal: »Gre enostavno za to, da je prišlo do nesoglasja okrog privatizacije, in potem se mi zdi odstop razumljiva stvar.« Poudaril je, da ni nič manj za odcepitev kot drugi: » Ne moreš nekaj delati šest mesecev, potem pa čez noč spremeniti mnenje.« V odstopni izjavi je zapisal tudi, da dvomi o pravilnosti radikalnih ukrepov gospodarskega osamosvajanja, še bolj pa o sposobnostih, da jih upravno obvladamo. Prepričan je bil, da mora Slovenija storiti vse za ohranitev jugoslovanskega trga, saj da se bodo jugoslovanske zdrahe slej ko prej polegle. Podpredsednik je izjavil tudi, da naj bi bile gospodarske razmere še slabše, kot so bile takrat, ko je prevzel položaj. V časopisu Ameriška domovina so navajali, da je razlog za odstop tudi, da se dr. Mencinger ni strinjal z vladno politiko o nagli odcepitvi od Jugoslavije oziroma razdružitvi, in da naj bi bil naklonjen gospodarsko-reformni politiki, katere zagovornik je bil predsednik zvezne vlade Ante Marković. Mencinger je navedel, da je predvsem akademski človek in da se s politiko nikoli ni nameraval dlje časa ukvarjati. Kljub tovrstnim izjavam je realnost prinesla spoznanje, da je slovenski gospodarski sektor na osamosvojitev precej slabo pripravljen. Stanje se je začelo pospešeno izboljševati šele po menjavah v vladi in ustanovitvi projektnega sveta.

Srečanje slovenske vlade z nemško delegacijo v Sloveniji

V Cankarjevem domu v Ljubljani se je začel teden nemške kulture v Sloveniji. Uradno sta ga odprla namestnik zunanjega ministra Helmut Schäfer in slovenski predsednik Milan Kučan. Ob odprtju so potekali tudi pogovori med nemško delegacijo in slovensko vlado. Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in drugi predstavniki vlade so nemški delegaciji predstavili pomen slovenskega plebiscita in naloge, ki sta jih začeli uresničevati slovenska politika in oblast. Peterle je poudaril, da si Slovenija želi sporazumno razdružitev: »Naše osamosvojitve ne jemljemo le kot uresničitve pravice slovenskega naroda, da živi tako, kot odloči sam, pač pa tudi kot samoobrambno dejanje na gospodarskem področju.« Predsednik slovenske vlade je izrazil tudi željo, da bi Zvezna republika Nemčija (ZRN) v Sloveniji odprla svoj konzulat in bi v Ljubljani ustanovili oddelek Goethejevega inštituta.

Ameriški veleposlanik Zimmermann prinaša v Slovenijo svarila

Na povabilo Slovenskega sveta Evropskega gibanja je Slovenijo obiskal ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmermann. Predaval je o »konferenci o evropski varnosti in sodelovanju ter novi evropski varnostni ureditvi«. Veleposlanik je poudaril, da Američani razumejo, zakaj Slovenija želi zapustiti Jugoslavijo, da bodo spoštovali to željo, a da so skupaj s preostalimi zahodnimi državami zaskrbljeni zaradi vprašanja, kako bo Slovenija zapustila Jugoslavijo. Menil je, da bi odcepitev sprožila vprašanje meja, kar pa bi lahko vodilo v nestabilnost Evrope. Zimmermann je izrazil upanje, da se Slovenija ne bo odcepila, če pa bi se to kljub vsemu zgodilo, naj bi se pri tem uporabila vsa pogajalska sredstva in Slovenija mora samostojnost doseči sporazumno s pogajanji z drugimi sosedi in jugoslovansko armado (JLA). Po njegovem mnenju bi, če bi se Slovenija enostransko odločila zapustiti Jugoslavijo, brez doseženega sporazuma to lahko pripeljalo do poskusov nasilja, državljanske vojne in s tem do nestabilnosti v Evropi. Sloveniji je zato priporočil, naj naredi vse za boljšo Jugoslavijo, in dejal, da bi odhod Slovenije brez sporazuma z Jugoslavijo lahko pomenil tudi njeno izolacijo. Veleposlanik je izrazil prepričanje, da če bo Jugoslavija ostala skupaj na demokratičnih temeljih kot sporazumna federacija ali konfederacija z demokracijo in tržnim gospodarstvom, bo od Zahoda lahko dobila veliko pomoči, saj »sedanja Jugoslavija te pomoči ne more dobiti«, ter da bo odcepljena Slovenija najbrž čakala na članstvo v Evropski skupnosti kakšnih petdeset let. Poleg tega je izrazil mnenje, da bi Slovenija lahko še nekaj časa počakala z osamosvojitvijo, in ji svetoval, naj premisli, ali je rok za osamosvojitev resnično stvaren oziroma izvedljiv.

Avtorica: Mirjam Dujo Jurjevčič

Viri in literatura:

  • Ameriška domovina, 25. 4. 1991.
  • Delo, 24. 4. 1991.
  • Dnevnik, 23. 4. 1991.
  • Večer, 23. 4. 1991.
  • Pesek, Rosvita, Osamosvojitev Slovenije: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?, Nova revija, Ljubljana 2007.