Skoči do osrednje vsebine

19. 4. 1991: Janša o možnih scenarijih razdružitve, Marković pa še kar v oblakih

Potem ko je bil 18. aprila 1991 zvečer sprejet zakon o vojaški dolžnosti, je obrambni minister Janez Janša do naslednjega jutra pripravljal osnutek dokumenta z delovnim naslovom Možne variante razdružitve z obrambnega vidika. Na jugoslovanski ravni je zvezni premier Ante Marković po obisku v Londonu še plaval na oblakih.

Janez Janša.

Janez Janša o scenarijih razdružitve. | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

O scenarijih razdružitve

Janez Janša je v osnutku dokumenta o variantah razdružitve Jugoslavije z obrambnega vidika skušal zajeti vse mogoče okoliščine zadnje faze osamosvajanja, projekcije možnih razpletov in s tem povezane nujne ukrepe. Temeljna dilema je bila, ali bo v Beogradu zmagal razum ali pa bodo zvezne oblasti uresničitev plebiscitne odločitve Slovencev preprečili z vojaškim posegom. Neznanka je bila tudi čas morebitnega posega s silo.

Država, to sem jaz?

Tudi po sredini aprila sicer je  nad Jugoslavijo še lebdelo nekakšno pričakovanje, da je dogovor med republikami mogoč.  

Ker bi obotavljiva zahodna tujina aprila najraje videla, da bi bilo v jugoslovanski federaciji, če je le mogoče, vse po starem, še vedno ni opustila niti vere v predsednika zvezne vlade Anteja Markovića kot nekakšnega jugoslovanskega Supermana. Vsaj (zahodnim) Nemcem se je sicer zdelo vredno pojasniti, da njihovo navdušenje nad ohranjanjem Jugoslavije ne vključuje podpore razkazovanju mišic jugoslovanske armade. Toda Marković je svoje nedavne pogovore v Londonu očitno razumel kot prazno menico za svoje početje.

Vsaj tako se da razumeti njegov nastop v jugoslovanski zvezni skupščini v petek, 19. aprila 1991. Poslankam in poslancem se je predstavil kot edini možni odrešenik federacije. To ni bilo razvidno zgolj iz njegove trditve, da je v času marčevske krize, ko so grozile izredne razmere, od vseh jugoslovanskih ustanov normalno deloval samo zvezni izvršni svet (vlada) pod njegovim vodstvom. Za naprej je napovedal znatno (že dvanajsto povojno) devalvacijo dinarja, ki je sicer še ostal vezan na nemško marko, a zdaj v razmerju 13 dinarjev za eno nemško denarno enoto (na črnem trgu je bila marka vredna celo 17 ali 19 dinarjev). Spomnimo, ob začetku izvajanja Markovićevih reform je bilo razmerje 7 : 1. Tako rekoč čudežne učinke pa je premier pripisoval svojemu programu 11 + 3 točk. V primeru potrditve v skupščini je do konca leta napovedal konvertibilnost dinarja. Seveda je v svojem samozavestnem govoru požugal preveč svojeglavim republikam, zlasti Sloveniji, ki je v aprilskih dneh kazala daleč največ volje po dejanskem slovesu od Jugoslavije.

Leon Marc je v goriškem Katoliškem glasu Markoviću ob skupščinskih izvajanjih sicer priznaval visoko sposobnost. A v isti sapi je izrazil mnenje, da je prišel nekaj let prepozno in da bo v zgodovino bržkone zapisan kot zadnji jugoslovanski premier, saj so slovenski osamosvojitveni koraki nezadržno napredovali.

Še ostrejši je bil do predsednika jugoslovanske vlade Delov komentator Janko Lorenci, ki mu je očital, da mu gre zgolj za oblast, zanjo pa je pripravljen skleniti katero koli zavezništvo in poseči po katerem koli sredstvu. S takšnim pristopom se je Marković po novinarjevem mnenju spremenil v »sovražnika Slovenije št. 1. Stvar je v bistvu preprosta: edino Slovenija hoče čisto zares oditi, premier pa hoče Jugoslavijo – katero koli – obdržati skupaj, kajti skupaj z njo izgine tudi sam.«

Kam naj odpluje Slovenija?

Medtem ko je Marković razpredal o svojih načrtih za rešitev države, ki je je bilo v resnici vsak dan manj, je v Ljubljani potekala zelo zanimiva in za prihodnost povedna razprava v komisiji za mednarodne odnose slovenske skupščine. Opozicija in Demosova koalicija sta se sicer strinjali, da mora biti glavni usmerjevalec zunanje politike parlament.

Toda enotnosti je bilo hitro konec ob razmislekih, kam naj se zunanjepolitično usmeri samostojna Slovenija. Celo na vrhuncu osamosvojitvenega dogajanja so bila mnenja močno deljena. Posebej glasen je bil nekdanji predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Jože Smole. Spravil se je na opredelitve v temeljih strategije zunanje politike Republike Slovenije. Očital jim je, da se za njimi skriva želja po včlanitvi v zvezo Nato. Ob tem se je kajpak zgrozil in v duhu minulih izhodišč, ki so prevevale jugoslovansko zunanjo politiko, navijal za »zunajblokovski, nevtralni položaj Slovenije«, kar bi po njegovem najbrž pomenilo nadaljevanje jugoslovanske neuvrščenosti. Smoletovo nelagodje ob zunanjepolitičnem obratu na zahod je bilo v naslednjih desetletjih značilno za dobršen del slovenske politike, ki je izhajala iz Smoletovim podobnih pogledov.

Isti poslanec je slovenskim politikom hkrati očital, da javnosti ne nalivajo čistega vina glede dejanskih pogledov tujine na slovensko osamosvajanje. Tuji sogovorniki naj bi v resnici izražali do tega procesa zgolj zadržke, kar naj bi bilo potem doma prikazano kot razumevanje za slovenske korake.   

Na isti seji je dolgoletni predstavnik italijanske manjšine v parlamentu Roberto Battelli kritiziral med Slovenci močno zasidrano predstavo, da je italijanski zunanji minister Gianni De Michelis glavni nasprotnik slovenskega osamosvajanja. Dejansko naj bi ravno iz Italije prihajalo sorazmerno največ finančne pomoči, zunanji minister pa naj bi kot predsedujoči svetu Evropske skupnosti edini obiskal Ljubljano in Zagreb.

Avtor: dr. Aleš Maver 

Viri in literatura:

  • Delo, 20. 4. 1991.
  • Večer, 20. 4. 1991.
  • Dnevnik, 20. 4. 1991.
  • Katoliški glas (Gorica), 25. 4. 1991.
  • Novi list (Trst), 25. 4. 1991.
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990-1995). Maribor 2018.
  • Janša, Janez. Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988 – 1992. Ljubljana, 2013 (3., dopolnjena izdaja).
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec 2012.
  • Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (II. del: Slovenci in federacija). Ljubljana 2003.