Ministru Ostercu so očitali slabo vodenje kmetijskega ministrstva, kritično slabšanje položaja na kmetijskem področju in mlačnost pri pripravi sistemske kmetijske zakonodaje (zadružni zakon in zakon o denacionalizaciji). V Slovenski kmečki zvezi so bili tudi zaskrbljeni nad slabšanjem položaja na področju pravic iz socialnega zavarovanja, saj so bile odpravljene minimalne pokojnine. Dr. Jože Osterc je vse očitke zavrnil in jih označil za neutemeljene. Po nekaj dneh politične nejasnosti je 15. aprila 1991 obveljala odločitev, da se zahteva po zamenjavi ministra za kmetijstvo dr. Osterca zamrzne za mesec dni. Med pogovorom takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta s predstavniki Slovenske kmečke zveze je bilo tudi sklenjeno, da bo svet Demosa v sedmih dneh govoril o perečih vprašanjih glede uresničevanja kmetijske politike v Sloveniji. Po koncu sestanka so v Slovenski kmečki zvezi povedali, da je zdaj naloga vlade, da uresniči vse, kar so se na sestanku dogovorili. Ob tem so dodali, da ne želijo sprejemati odgovornosti za ukrepe vlade, na katere nimajo vpliva. V časniku Delo so ugotavljali, da se je Demosova vlada znašla v krizi, ki je izbruhnila ob nepravem času in na nepravem mestu.

Začela se je dvodnevna stavka slovenskih srednješolskih učiteljev

Svoj lonček pri slabljenju Demosove vlade in oteževanju priprav na dejansko osamosvojitev je pristavil tudi stavkovni odbor Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti, ki je razglasil dvodnevno stavko slovenskih srednješolskih profesorjev in vzgojiteljev. Na stavkovnem odboru je bil tudi takratni minister za šolstvo dr. Peter Vencelj, ki je prisotnim pojasnil, da težave v izobraževalnem sistemu izvirajo iz leta 1979, ko so bila izdelana nelogična izhodišča za financiranje izobraževalne dejavnosti. Predsednik stavkovnega odbora Zoltan Jan je ob začetku stavke povedal, da bo stavka trajala dva dni in da bi morala biti plača učiteljev višja. Višje plače, boljši socialni položaj, ustrezna zakonodaja in boljša organiziranost šolskega sistema so bile zahteve stavkajočih. Če se te zahteve ne bi izpolnile, so napovedali, da ob koncu šolskega leta ne bodo izdajali spričeval, niti pripravili popravnih izpitov. Šolsko ministrstvo je zahteve stavkovnega odbora sprejelo in jih označilo za sprejemljive, vendar je minister Vencelj ob tem dodal, da bi za normalne plače potrebovali 40 % več denarja, kot ga je na voljo. V času sestanka stavkovnega odbora so predvidevali, da naj bi se finančni položaj šolnikov izboljšal poleti 1991.

ZDA in Velika Britanija še vedno za enotno Jugoslavijo

Dr. Janez Drnovšek je začel nekajdnevni obisk v ZDA, med katerim se je srečal z vrsto predstavnikov ameriških političnih, gospodarskih in akademskih krogov. Drnovšek je ob obisku ZDA povedal, da so ga Američani na obisk povabili kot ekonomista tern strokovnjaka in ne kot člana predsedstva ali funkcionarja. Prvi dan obiska je imel Drnovšek pogovore v ameriškem zunanjem ministrstvu in svetu za nacionalno varnost. Sestal se je tudi s predsednikom ameriške centralne banke Alanon Greenspanom. »Očitno je, da so ZDA in tudi drugi zelo zadržani glede dogodkov pri nas in zlasti v Sloveniji,« je še dejal Drnovšek in poudaril, da si ZDA želijo, da pride do novega jugoslovanskega dogovora, saj jim je ljubša ohlapna konfederacija kot popolna dezintegracija Jugoslavije.  

Medtem ko je bil Janez Drnovšek na obisku v ZDA, pa se je predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković mudil v Veliki Britaniji, kjer je iskal pomoč za reforme zvezne vlade. V Londonu je bila ob ustanovitvi Evropske banke za obnovo in razvoj slovesnost, na kateri je bil prisoten tudi Marković. Po sestanku z britanskim premierjem Johnom Majorjem je izjavil, da Velika Britanija brez zadržkov podpira enotno Jugoslavijo in reforme zvezne vlade. Med obiskom Londona se je Marković sestal tudi s predsednikom Evropske banke za obnovo in razvoj Jacquesom Attalijem, predsedujočim Evropski skupnosti luksemburškim premierjem Jacquesom Santerjem in predsednikom Evropske komisije Jacquesom Delorsom. Vsi sogovorniki naj bi tako kot britanski parlament podprli enotno Jugoslavijo v okviru tedanjih meja in program reform zvezne vlade, čeprav so v evropskem političnem prostoru že odmevali tudi drugačni glasovi.

Viri in literatura:

• Delo, 6., 7., 9., 11., 15. in 16. 4. 1991.
• Večer, 15. in 16. 4. 1991.