Generali proti predsedstvu

1. marca 1991 je bila osrednja novica nepodpisano sporočilo štaba Vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ (saopštenje štaba Vrhovne komande oružanih snaga SFRJ). V njem je jugoslovanski vojaški vrh sicer zatrjeval, da se »ne bo vmešaval v politične dogovore o prihodnosti države«. Toda obenem je izlil svoje nezadovoljstvo na državno predsedstvo, ki nekaj dni prej ni sprejelo njegovih predlogov za uveljavitev ukrepov za »preprečitev mednacionalnih oboroženih spopadov in državljanske vojne«.

Prav tako so generali zatrjevali, da bodo preprečili vsako spremembo državnih meja, če ne bodo predmet sporazuma, ki bi bil v skladu z jugoslovansko ustavo. Zagotavljali so, da bodo preprečili vsak izbruh nasilja v mednacionalnih, medrepubliških in celo medstrankarskih sporih. Z omenjenimi trditvami so si pri konkretnem odločanju seveda zagotovili precej možnosti za poseganje v odnose med republikami in narodi.

Markovićev salto mortale

A če sta se vsaj druga in tretja točka sporočila nanašali predvsem na Hrvaško, je Slovence posebno zbodla četrta točka. V njej je armadni vrh namreč zahteval »spoštovanje rekrutne in drugih oblik vojaške obveznosti« in »vrnitev teritorialne obrambe v sistem vodenja in poveljevanja, kot ga določajo ustava SFRJ in dokumenti predsedstva SFRJ«. Če bi se to uresničilo, bi bili izničeni pomembni slovenski koraki proti samostojnosti iz prejšnjih tednov.

Toda Slovence je še bolj vznemirilo, da se je na stran generalov popolnoma postavil zvezni premier Ante Marković. Ta korak je bil razviden iz pisma, ki ga je na jožefovo leta 1991 poslal predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu. V pismu sta bili ponovljeni osrednji zahtevi četrte točke armadnega dokumenta. Slovenija naj bi poveljevanje teritorialni obrambi takoj predala jugoslovanskim generalom in preklicala moratorij za pošiljanje slovenskih nabornikov v jugoslovansko vojsko.

Slovenci se odzovejo

Da Marković podobnega pisma ni poslal hrvaškemu vodstvu, je bilo znamenje, da je zvezna vlada Slovenijo zaradi napredujočega procesa osamosvajanja obravnavala kot osrednjo grožnjo svojim zamislim o prihodnosti Jugoslavije. Obenem je premierjeva zveza z armado nakazovala, da se za vsako ceno nagiba k ohranjanju federacije v takratni obliki. Delov komentator Boris Jež je sicer domneval, da je celov ozadju pritiskanja na Slovence v bistvu želja po obvladovanju Hrvaške: »Očitno je, da se naveza JLA-Jović-Milošević po večletnih neuspehih 'integralistične' politike vrača k prvotni zamisli – 'urejanju razmer' v separatistični Sloveniji, […] kar potem pomeni politično obkoljevanje Hrvaške, ki preprosto nima več kam …«

Slovenski odgovor na povečevanje pritiska je bil jasen. Še isti dan se je republiško predsedstvo zbralo na svoji štiriintrideseti seji. V odsotnosti predsednika Milana Kučana, ki je bil na obisku v ZR Nemčiji, je sejo vodil Ciril Zlobec. Sestanka so se ob štirih članih predsedstva udeležili še premier Peterle, slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek, obrambni in notranji minister, Janez Janša in Igor Bavčar, ter kot predstavnik vodstva skupščine njen podpredsednik Vane Gošnik. Tudi predsednik skupščine France Bučar je bil s parlamentarno delegacijo na obisku v tujini, in sicer na avstrijskem Koroškem.

Na seji so sprejeli oceno, da armadna izjava »nedvomno napoveduje samostojno ukrepanje oboroženih sil, brez predhodne odločitve pristojnih organov«. Navedeno je po mnenju najvišjega organa slovenske republike pomenilo, da »omenjeni štab očitno ne priznava več Predsedstva SFRJ za vrhovno poveljstvo«. Zahteve glede nabornikov in teritorialne obrambe je slovensko predsedstvo označilo za neskladne s »plebiscitno izraženo voljo Slovencev in slovenskega naroda in prebivalcev Slovenije, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Na predlog člana predsedstva Matjaža Kmecla je bilo slovenskemu izvršnemu svetu (vladi)  naloženo, da od zveznega izvršnega sveta (vlade) zahteva pojasnilo, kakšna je pri vsem skupaj vloga njegovega člana, zveznega obrambnega ministra Veljka Kadijevića.

Privatizacija in denacionalizacija sta ostajali v senci

Razumljivo je, da je v senci generalskega ropotanja ostala celo razprava o ključnih zakonih o privatizaciji in denacionalizaciji v republiški skupščini. Več prahu je dvigovalo vprašanje denacionalizacije. V kar nekaj govorih je prišlo v ospredje vprašanje cerkvenega premoženja, ki je javnost zatem zaposlovalo vsaj do konca desetletja. V Slovenski demokratični zvezi so tako imeli pomisleke zaradi »preohlapnosti in nedorečenosti tistega dela zakona, ki govori o vračanju premoženja Cerkvi«. Liberalni demokrat Jožef Školč pa je izrazil mnenje, da bi morali od Cerkve zahtevati jasno stališče, koliko premoženja želi nazaj. Osnutek denacionalizacijskega zakona so sicer v predlagani obliki v celoti zavračali zgolj v Stranki demokratične prenove, naslednici Zveze komunistov Slovenije.

Avtor: dr. Aleš Maver