Skoči do osrednje vsebine

14. 2. 1991: Sladko-kisli obisk v Bruslju

Na valentinovo 1991 je visoka delegacija slovenske vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta obiskala sedež Evropske skupnosti v Bruslju. Medtem so se člani »vlade v sence« v Beogradu sešli s predstavniki srbske opozicije.

Lojze Peterle

Lojze Peterle, takratni slovenski premier. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Kisli signali iz Bruslja  

V četrtek, 14. februarja 1991, je bila visoka delegacija slovenske republiške vlade drugi dan na obisku v Bruslju. V njej so bili slovenski premier Lojze Peterle, minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel in minister za finance Marko Kranjec. Velik uspeh je bil že to, da so se slovenski predstavniki lahko sestali s članom komisije (tako rekoč vlade) Evropske skupnosti, torej z enim njenih najvišjih predstavnikov. Šlo je za dolgoletnega vplivnega španskega politika iz vrst konservativne Ljudske stranke Abela Matutesa, člana komisije od leta 1986, ki pa je v devetdesetih letih opravljal funkcijo španskega zunanjega ministra. Slovence je v Bruslju sprejel kot komisar, zadolžen za zadeve Sredozemlja. 

Vendar je Španec jasno povedal, da velikega navdušenja nad nadaljnjimi slovenskimi osamosvojitvenimi koraki ni. Bruseljska temperatura je bila februarja 1991 takšna, da so še vedno stavili na ohranitev Jugoslavije kot celote. To je bilo med drugim razvidno iz Matutesovih pripomb, da so slovenski cilji sicer dobri, da pa bi po njegovem mnenju morali za njihovo uresničitev izbrati drugačno pot. Prav tako so v Evropski skupnosti še vedno vztrajali pri predstavi o Anteju Markoviću kot uspešnem krmarju (predvsem) gospodarskih reform.

Še najmanj upanja je španski komisar dal svojim slovenskim gostom glede možnosti mednarodnega priznanja slovenske države. Ocenil je, da bi mu v trenutku obiska nasprotovalo kar deset članic skupnosti od dvanajstih.

Za Slovence je bil prijetnejši drugi del drugega dne obiska v Belgiji. Hkrati je imel manjšo uradno težo. Peterleta in njegova ministra je na kosilu gostil dolgoletni belgijski premier in predsednik Evropske ljudske stranke Wilfried Martens. Dan je »konkreten izplen« prinesel vsaj Peterletovim Slovenskim krščanskim demokratom. 14. februarja 1991 so postali polnopravni član druščine evropskih krščanskodemokratskih strank.

Drugi pogledujejo proti jugovzhodu

Če je morala uradna slovenska delegacija v Belgiji ugotoviti, da je nad jugoslovansko razdružitvijo na evropskem zahodu malo navdušenja, se je isti dan ponovno jasno pokazalo, da v Sloveniji obstajajo drugačne zamisli o slovenski prihodnosti, taki, ki bi bila še vedno nekako vpeta v razpadajočo skupno državo.

Predstavniki »vlade v senci« pod vodstvom Emila Milana Pintarja nekdanjega visokega komunističnega funkcionarja so bili namreč na obisku v Beogradu. Na tiskovni konferenci 14. februarja 1991 so obelodanili, da so med drugim obiskali sedež zvezne gospodarske zbornice in predstavnike srbske opozicije. Pogovori so potekali z vodjem Srbskega gibanja obnove Vukom Draškovićem in predsednikom Demokratske stranke ter poznejšim predsedniškim kandidatom Dragoljubom Mićunovićem. Čeprav je opozicija v Srbiji dva meseca prej vsaj po uradnih številkah doživela uničujoč poraz, so bili gostitelji slovenske »vlade v senci« optimistični. Slabe gospodarske razmere naj bi Srbe po njihovem kmalu odvrnile od Miloševićevih socialistov. Sestanek je bil vsaj malo nenavaden, saj so bili člani slovenske »vlade v senci« v Sloveniji nasledniki nekdanje Zveze komunistov in precej levo od vladajočega Demosa, njihovi srbski sogovorniki pa so nedvomno predstavljali desni pol politike v svoji republiki, vsaj glede na Miloševićevo stranko. 

Svoje videnje razpletanja jugoslovanske krize je 14. februarja 1991 na seji zveznega predsedstva v šestih točkah predstavil njegov predsednik Borisav Jović. V njegovih izvajanjih je bilo že jasno čutiti nekakšno napetost med jugoslovansko in velikosrbsko rešitvijo. Jović je namreč menil, da mora, če bi se kakšna republika že hotela odcepiti, imeti možnost za izrekanje o prihodnosti vsak narod, ki živi v njej, posebej. Seveda se je takšno stališče nanašalo predvsem na razmere na Hrvaškem.

In vendar se vrti

14. februarja 1991 je novo vodstvo dobilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je bilo v osemdesetih in v začetku devetdesetih let izjemno dejavno v procesih slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Rudija Šeliga je na vročem stolu predsednika zamenjal Dane Zajc.

Dramatični premiki ob razpadanju Jugoslavije so bili znova najmanj vidni na športnem področju. Ligaška tekmovanja so potekala po ustaljenem urniku, številni Slovenci so se še vedno navduševali nad uspehi Srba Vlada Divca in Hrvata Dražena Petrovića v severnoameriški profesionalni košarkarski ligi NBA.

Avtor: Aleš Maver