Skoči do osrednje vsebine

12. 2. 1991: Z odhodom Slovenije Jugoslavije ni več

Dvanajstega februarja 1991 je večino notranje politike zaznamovala priprava izhodišč za prihajajočo sejo predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) v Beogradu. Predsednik vlade Lojze Peterle je za pridobivanje mednarodne podpore obiskal države Beneluksa, voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov pa je predlagal razpustitev Varšavskega pakta.
Lojze Peterle stoji, sedijo France Bučar, Spomenka Hribar in član skupščine.

V skupščini februarja 1991. | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Priprave na vrh SFRJ

Za uskladitev stališč pred sejo predsedstva o rešitvi državnopolitične krize je na Otočcu potekal slovensko-hrvaški vrh o novi ureditvi Jugoslavije. Delegaciji pod vodstvom predsednikov Milana Kučana in Franja Tuđmana sta sklenili skupni dogovor o oblikovanju zveze republik kot edine možne oblike za ohranitev Jugoslavije. V zvezo bi lahko vstopile suverene republike, ki sprejemajo demokracijo, tržno gospodarstvo in priznavajo druga drugi ozemeljsko celovitost. Kučan je poudaril, da je treba nadaljevati pogovore o oblikovanju nove skupnosti jugoslovanskih republik, medtem ko je Tuđman izjavil, da v primeru odhoda Slovenije Jugoslavije ni več.

Podobni pogovori so potekali tudi v skupščinah drugih jugoslovanskih republik. V srbski so kot edini sprejemljiv pogoj za razpustitev Jugoslavije izrazili stališče, da je ta mogoča le ob pogoju, da vsi Srbi živijo v eni državi. Po pisanju časopisa Delo so delegati z nezaupanjem sprejeli tudi pogovore med Slobodanom Miloševićem in Milanom Kučanom: »Nihče ne jamči, da bodo Slovenci v primeru neodvisnosti 300.000 Srbom pustili oditi iz Slovenije.«

Iskanje mednarodne podpore in konec Varšavskega pakta

Delegacija Slovenije – poleg premierja Lojzeta Peterleta sta jo sestavljala še zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in finančni minister Marko Kranjec – je na turneji po Beneluksu utrjevala diplomatske in trgovinske vezi. Prvi dan se je v Haagu sestala tako z nizozemskimi najvišjimi političnimi predstavniki kot vidnimi predstavniki krščanske demokracije in trgovinskih združenj.

Poleg bližajočega se razpada Jugoslavije je velike geopolitične spremembe v svetu napovedovalo tudi pismo sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova poljskemu predsedniku in nekdanjemu voditelju sindikata Solidarnost Lechu Wałęsi. Gorbačov je namreč predlagal, da Varšavski pakt razpustijo še pred 1. aprilom tega leta.

Deklaracija za mir

V slovenski javnosti je še vedno odmevala tako imenovana Deklaracija za mir. Svet Slovenske demokratične zveze (SDZ) je zavrnil uvrstitev mirovnega člena, ki je prepovedoval vzdrževanje represivnega aparata v obliki oborožene sile, v ustavo. Skupščinska komisija za mirovno politiko pod vodstvom Vike Potočnik je po drugi strani zahtevala izdelavo mirovnega načrta. Kljub različnim stališčem je ta komisija potrdila vladno pobudo o uvedbi moratorija na pošiljanje nabornikov iz Slovenije na služenje vojaškega roka v jugoslovanski vojski do sprejetja nove slovenske ustave.

Devize

Zaostrovanje notranjepolitičnega dogajanja je napovedala enostranska poteza Ljubljanske banke (LB), da smejo podjetja, ki imajo lastne devizne prilive, porabiti le 70 odstotkov svojih deviz. S tem naj bi zaščitili tista podjetja, ki lastnega pritoka deviz nimajo, vendar so po drugi strani ogrozili plačevanje obveznosti do tujih kupcev tistih podjetij, ki so bila najbolj mednarodno aktivna.

Avtor: Marko Balažic