Skoči do osrednje vsebine

7. 2. 1991: Orožje laži, mediji so podprli razorožitev Slovenije

Prelomni časi leta 1991, ko se ni dobro vedelo, kaj bo prinesel naslednji dan, so se dobro pokazali na osrednji kulturni prireditvi: podelitvi Prešernovih nagrad. Negotovost je bila tako velika, da jo je omenil celo slavnostni govornik.

Minister za kulturo Andrej Capuder govori na odru, Občinstvo v dvorani.

Podelitev Prešernovih nagrad 7. februarja 1991. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Kadar govori orožje, poezija molči

To je bil republiški sekretar za kulturo, kot je bil uradni naziv vladnega ministra, pesnik in pisatelj Andrej Capuder. »Živimo v vojnem času. Maje se Jugoslavija, vre na Baltiku, gori in bobni od Perzijskega zaliva. Kadar govori orožje, tedaj poezija molči,« je začel slavnostni govornik Capuder. Prešernove nagrade so bile razvrednotene, ker so jih povojni komunistični oblastniki podeljevali zvestim »kulturniškim podložnikom«, je poudaril in se vprašal: »Morda jo v tej obliki podeljujejo zadnjič?«

Nagrada se je ohranila, vendar so število podeljenih nagrad omejili na največ dve nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. Pred tem je bilo namreč drugače, saj so na primer leta 1949 podelili kar 37 Prešernovih nagrad.

Skladatelj Jakob Jež, slikar Zoran Mušič in pisatelj Marjan Rožanc sestavljajo trojico zadnjih Prešernovih nagrajencev pred osamosvojitvijo. V medijih in na politični levici izbor ni sprožil takih kritik kot Capudrov govor. Izboru je bilo v tistih letih težko oporekati, saj mnogi umetniški geniji pred letom 1990 na oder Cankarjevega doma sploh niso smeli in je bilo treba v nekem smislu »odplačati dolgove« za nazaj. Nekdanji politični zapornik Rožanc tako v resnici nagrade in osamosvojitve sploh ni dočakal, saj je umrl septembra 1990. Dobil jo je šele posthumno. Tudi Zoran Mušič ni bil blizu režimu, saj je zaradi komunistov emigriral v Italijo in 11 let ni smel obiskati domovine. Zaradi mednarodnega ugleda pa je vendarle lahko razstavljal tudi v Ljubljani.

Orožje laži

Capuder je dan po objavi Deklaracije za mir z zahtevo celotne levičarske elite, da se Slovenija razoroži, omenil, da je danes na pohodu nasilje: »Med nami govori tiho orožje, tisto, ki se mu nihče ne upa dati imena, ker bi se s tem pri priči osamil in si nakopal nad glavo srd sodobnikov. To je orožje laži ‒ prevare, zvijače, spletke ali pa čisto navadne dezinformacije. Avtorji so večinoma skriti, režiserje pa vidimo med sredstvi javnega obveščanja.« Prevajalec Božanske komedije je nadaljeval z mislijo, da je Dante v zadnji krog pekla še pod umore postavil vse oblike moralnega nasilja ali zvijače.

Uredništvo največjega dnevnika Delo sekretarju za kulturo ni ostalo dolžno. Na naslovnici se ga je lotilo s karikaturo in uvodnim komentarjem. Marijan Zlobec je ministru in vladi očital, da manipulira s svobodo ustvarjalnega duha in da je »stopnja kulturne razvitosti« zaradi vlade nazadovala. Vlado je kritiziral tudi, ker so bili odzivi javnosti leta 1991, ko je bila prva podelitev Prešernove nagrade po uvedbi demokracije in svobode govora, večji kot kadar koli v zadnjih desetletjih totalitarnega režima. Podobno se je opredelil tudi Večer. V naslovnem komentarju je Janez Cundrič pisal, da se »kulturniki nikoli niso obnesli v politiki«, kar je letelo na Capudra.

Bajt: samostojna Slovenija bo postala del Avstrije

V obeh časnikih so precej prostora namenili vsebini, ki je bila bodisi kritična do vlade bodisi skeptična do osamosvojitve. Precej prostora so tako namenili povzetku intervjuja avstrijskega časnika Standard z dolgoletnim uglednim profesorjem na ljubljanski Pravni fakulteti Aleksandrom Bajtom, ki je napovedal, da bo Slovenija, če se bo osamosvojila, postala avstrijska provinca. Akademik, zaslužni profesor in častni doktor ljubljanske univerze je napovedal še, da se bo osamosvojena Slovenija germanizirala.

Enostransko poročanje o novi zahtevi po razorožitvi Slovenije

Obširno so poročali tudi o Deklaraciji za mir, ki je bila nastala dan prej. Povzemali so tiskovno konferenco, na kateri je bil član predsedstva države Dušan Plut. Slovenija naj takoj ustavi oboroževanje, ki da poteka »mimo javnosti in parlamenta«, je vlado obtožil Plut.

Napovedal je, da bo šel za podporo razorožitvi prepričevat politike tudi tja, kjer je ta »najbolj potrebna«, v Beograd. Deklaracija, ki so jo podpisali najvišji politiki, pa je po poročanju Dela »projekt, ki je nastal spodaj, v civilni družbi«. Napovedali so, da se bo v kratkem začelo zbiranje podpisov državljanov pod deklaracijo.

Kako vlada odgovarja na očitke, niso zapisali. Dnevnik Delo ni niti z besedo omenil, da bi bil kdor koli v državi kritičen do deklaracije, ki je poskusila povsem spremeniti politiko osamosvajanja po referendumu. Iz poznejših dokumentov vemo, da je oče slovenske države Jože Pučnik deklaracijo označil za »veleizdajo«. A mediji so ob poročanju o Deklaraciji za mir izpustili vsako, tudi najmanjšo kritiko.

Avtor: Tino Mamić