Živahna mednarodna dejavnost

V Trstu sta se z močnima delegacijama srečala predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in predsednik vlade dežele Furlanije – Julijske krajine Adriano Biasutti. Pogovarjali so se o možnostih gospodarskega sodelovanja, prometni infrastrukturi, ekologiji in kulturnem sodelovanju. Biasutti se je zavzel za večjo podporo slovenskemu osamosvajanju s strani italijanske vlade: »Od italijanske vlade zahtevamo, naj razmer v Jugoslaviji ne opazuje križem rok, temveč naj se vključi s konkretno ponudbo, ki bo Sloveniji in Hrvaški omogočila neposredne odnose z italijansko vlado.« Delegaciji nista mogli mimo vprašanja manjšin, ki pa naj bi mu v celoti posvetili enega od prihodnjih srečanj. Predsednik slovenske vlade se je pred srečanjem s sosednjo deželno vlado sestal tudi s predstavniki Slovencev v Italiji.

V okviru dvostranskih odnosov med republikami glede prihodnosti Jugoslavije je bila na obisku v Sloveniji makedonska delegacija, ki jo je vodil predsednik Kiro Gligorov. Dejal je, da Makedonija vidi svojo prihodnost v okviru Jugoslavije, in sicer na podlagi dogovora, ki mora biti dosežen na miren način in ob upoštevanju suverenosti posameznih republik. Sočasno z obiskom se je v javnosti pojavil elaborat makedonskih ekonomistov, ki so soglasno ugotovili, da bi bila cena za samostojnost previsoka ne le za Makedonijo, pač pa tudi za bolj razvito Slovenijo.

V Ljubljani se je končal dvodnevni obisk delegacije Evropskega združenja krščanskih demokratov (UEDC), ki so jo sestavljale stranke dvajsetih zahodnoevropskih držav. Glavni sekretar zveze je napovedal, da bo naslednja sprejeta članica slovenska. Delegacija je z obiskom želela podpreti Slovenske krščanske demokrate in slovensko vlado pri uresničitvi odločitve za neodvisnost in samostojnost Slovenije.

»Deklaracija za mir« proti volji in občutkom ljudi

Raziskovalni center pri katedri za obramboslovje na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je organiziral tiskovno konferenco, na kateri so predstavili rezultate prvega dela javnomnenjske raziskave o vprašanjih demilitarizacije, slovenske vojske in varnosti. Po tej raziskavi, ki je zajela 2072 oseb, so Slovenci menili, da njihovo varnost najbolj ogrožajo slabo gospodarjenje, uničevanje okolja in zaostajanje na področju znanosti in tehnologije. Najbolj jih je bilo strah, da bi v Jugoslaviji prišlo do vojne, vendar jih je kar polovica povedala, da bi se v primeru oborožene agresije na Slovenijo »nekako bojevali in upirali«, okrog 23 odstotkov pa jih je izrecno izjavilo, da bi se uprli z orožjem. Iz raziskave je izhajalo, da je za razpustitev jugoslovanske armade 53,5 odstotka Slovencev, za ustanovitev lastne vojaške akademije pa jih je 43,5 odstotka. Samo 5,6 odstotka vprašanih je menilo, da zagotavljanje vojaškega vidika varnosti ni potrebno. »To seveda ne govori o tem, da so Slovenci vojaško 'razpoloženi', vendar pa so prepričani, da v koncept nacionalne varnosti vendarle sodi tudi lastna vojska. Pod določenimi pogoji seveda – da je ta majhna, ne preveč draga in bolj profesionalna,« je rezultate raziskave komentiral Delov novinar Vinko Vasle.

Isti dan so mediji objavili »Deklaracijo za mir«, v kateri so se kljub očitni grožnji vojaške agresije na novo nastajajočo neodvisno slovensko državo zavzeli za »Slovenijo brez vojske in vojaške industrije«. Predlagali so tudi člen k ustavi, ki bi se glasil: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom.« V naslednjih dneh so deklaracijo podpisali mnogi vidni politiki, med katerimi so bili tudi Janez Drnovšek in celo člani slovenskega predsedstva (M. Kučan, C. Zlobec, D. Plut, M. Kmecl ) z izjemo Ivana Omana. Jože Pučnik je dogajanje označil za veleizdajo, obrambni minister Janez Janša pa se je odzval s posebnim pismom članom predsedstva. V njem je med drugim opozoril na ključno razliko, če gre za prizadevanja civilne družbe ali pa to počnejo člani državnega organa, ki je vrhovni poveljnik oboroženih sil in je dolžan organizirati obrambo. Poudaril je, da živimo v zelo občutljivem času in da nimamo nobene garancije, »da se ta občutljivost ne bo spremenila v oborožen konflikt ali celo državljansko vojno.« V tem primeru, pravi, bodo ljudje zahtevali predvsem varnost, ki pa je ni mogoče doseči z deklaracijami. »'Zahteva po hitri enostranski razorožitvi' ne bo prinesla ne miru ne samostojnosti,« je zapisal v sklepnem delu pisma.

Avtor: Lenart Rihar