Jožeta Pučnika je 2. februarja na Bled povabil koordinacijski odbor radovljiškega Demosa, ki je pripravil pogovor o Sloveniji po plebiscitu. Pučnik se je na pogovoru med drugim dotaknil takratnega hudega gospodarskega položaja v Sloveniji in opozoril, da se pri tem rado pozablja, da je to dediščina komunistično-socialistične ekonomije.

Čim bolj mirna pot iz Jugoslavije

A večina pogovora je bila namenjena odnosom v Jugoslaviji. Pučnik je bil pri tem popolnoma jasen: »Naš program ni več iskati pot, kako bi v Jugoslaviji ostali skupaj. V ospredju je samo še zahteva, da se pogovorimo, kako bi na miren, čim bolj demokratičen način in ob čim manjši gospodarski škodi lahko odšli vsak na svojo pot. To pa ne izključuje posebnega odnosa do Hrvaške.«

Pučnik je po poročanju časnika Delo tudi povedal, da je bilo pred dnevi na koordinaciji sklenjeno, da bo predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan v Beogradu postavil drugačno stališče, kot ga je Slovenije postavljala doslej.

»Nimamo časa čakati pet mesecev«

Kot je dejal predsednik sveta Demosa, smo v Sloveniji ugotavljali, da dotedanje slovensko prizadevanje za konfederacijo v okviru takratne federacije ni obrodilo sadov in da smo se bili v jugoslovanskem okviru pripravljeni pogovarjati samo še o ločevanju in razreševanju vezi te federacije.

»To stališče pomeni, da ne verjamemo v vsejugoslovansko reševanje in ponovno zahtevo, da se v Jugoslaviji vzpostavi pogajalski okvir, v katerem bi delegacije posameznih republik skušale najti pot, kako oditi narazen. Vse pa kaže, da na to nimamo časa čakati pet mesecev, kot nas obvezuje zakon, ki je bil sprejet na plebiscitu. Stvari se dogajajo tako hitro, da vse kaže, da bo do odločitve o slovenski samostojnosti prišlo že prej.«

Drnovšek v Davosu o Jugoslaviji

Medtem ko je Pučnik na Bledu v svojem značilnem odkritem pristopu nalival čistega vina, je slovenski član jugoslovanskega zveznega predsedstva Janez Drnovšek na debatnem večeru na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu v Švici med drugim povedal: »Vse opcije so mogoče, tudi mirna dezintegracija države, če se lahko o njej dogovorimo, ali pa koncept ohlapne konfederacije, ki sta ga Slovenija in Hrvaška že predlagali.«

Drnovšek je po pisanju Dela zbranim povabljencem in novinarjem, ki jih je seveda zelo zanimalo, kako se bo razpletla jugoslovanska kriza, tudi pojasnil, da sam ne izključuje nesomerne povezave oziroma asimetrične asociacije, v kateri bi imela Slovenija in Hrvaška bolj ali manj neodvisen status in zgolj rahlo vez s preostalim delom države.

Jovićeve grožnje Hrvaški

V Davosu pa se je mudil tudi hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki je moral odgovarjati na vprašanja glede telegrama, ki mu ga je prav na svečnico poslal predsednik jugoslovanskega zveznega predsedstva, Srb Borisav Jović.

Jović je v telegramu, ki je seveda vzbudil tudi pozornost tujine, hrvaškemu predsedniku med drugim zagrozil, da bo JLA šla do konca glede razoroževanja rezervnih enot hrvaške policije in pri pregonu hrvaškega obrambnega ministra Martina Špeglja. Tuđman je tujim novinarjem zagotovil, da je Špegelj še vedno na Hrvaškem in da ga ne bodo izročili JLA.

Protesti Srbov

Med Srbi pa je vse bolj vrelo. V Beogradu se je tako 2. februarja v eni od tamkajšnjih dvoran zbralo 5.000 protestnikov, ki so zahtevali, da vsi Srbi živijo v eni državi.

Avtor: Aleš Žužek