Išče se Martin Špegelj

Pri vojaškem preiskovalnem sodniku v Zagrebu bi se moral zglasiti hrvaški obrambni minister Martin Špegelj. Bremenil ga je skrivaj posneti film, ki je bil nekaj dni prej prikazan med dnevnikom beograjske televizije. Prav v tem času je zvezni sekretar za ljudsko obrambo Veljko Kadijević ogled dnevnika »naključno« predlagal članom zveznega predsedstva v odmoru njihove seje. Film naj bi po mnenju jugoslovanske vojske dokazoval oboroževanje »terorističnih organizacij Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ)«. Seveda je lov na Špeglja močno razjezil in poenotil hrvaško javnost.

Minister sam je  31. januarja dopoldne skupaj s svojim kolegom za notranje zadeve Josipom Boljkovcem prišel na pomenljiv obisk v Slovenijo. Tu sta ju sprejela republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar in namestnik sekretarja za ljudsko obrambo Jelko Kacin. V Delu so z nekaj dvoma v tonu zapisali, da je bil Kacin na sestanku, ker je bil sekretar Janez Janša »baje bolan«. Nenadni prihod visoke hrvaške delegacije v Ljubljano je pričal o rastoči zaskrbljenosti v vrhovih obeh najbolj upornih republik zaradi vse večjega razkazovanja mišic jugoslovanske armade.

Slon v sobi na seji predsedstva

Slednja je kot nekakšen slon v sobi zaznamovala tudi razširjeno sejo jugoslovanskega predsedstva 31. januarja 1991. Na njej so bili navzoči še predsedniki posameznih republik, zvezni premier Ante Marković in predsednik zvezne skupščine. Seja je pomenila nadaljevanje pogovorov o prihodnosti federacije po sprejemu hrvaške ustave in slovenskem plebiscitu, ki so se v podobni sestavi začeli tri tedne prej.

Predvsem slovenski in hrvaški predstavniki so že v začetku načeli vprašanje, kakšna naj bi bila v reševanju jugoslovanske krize vloga Jugoslovanske ljudske armade. Osrednja spodbuda za odprtje razprave je bila zaupna okrožnica armadnega vrha. Dilemo je po vrnitvi v Ljubljano na tiskovni konferenci pojasnil predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan: »Ali ostanemo pri tem, da so sogovornice republike ali pa tisti dejavnik, ki je v tem papirju pokazal, da ima veliko večje ambicije kot pa spoštovati medrepubliško dogovarjanje.«

Podobne misli so odzvanjale iz komentarja novinarke Janje Klasinc, ki je na naslovnici Dela zapisala: »Čedalje bolj se namreč vidi, da igra JLA vlogo solista, neodvisnega od vlade in predsedstva SFRJ, katerima bi morala odgovarjati.« Člani predsedstva so se izgovorili, da o temi ne morejo zavzeti stališča, ker da nimajo dovolj informacij. Tako je bil govor le o podatkih zvezne vlade o dejavnostih za zagotovitev normalnega delovanja federacije v prehodnem obdobju. Da seja ni bila uspešna, je na zunaj najbolj kazal predčasni odhod hrvaških predstavnikov z nje.

Bo profesor Capuder ocenjeval maturo?

Sicer pa so 31. januarja sprejeli tudi odločitve, ki so kazale v smer posocialistične Slovenije. Jasno podobo sta začela dobivati zakona o privatizaciji podjetij in o stanovanjskem gospodarstvu. Njuna osnutka je slovenski izvršni svet poslal v skupščino. Novi stanovanjski zakon naj bi po mnenju resornega ministra Mihe Jazbinška odkup dotedanjih tako imenovanih »družbenih stanovanj« v primerjavi s prejšnjimi predlogi še olajšal. Predvideval je, da bo treba ob odkupu takoj plačati od 10 do 15 odstotkov kupnine, medtem ko je prejšnji predlog še govoril o 20 odstotkih.

Republiški strokovni svet za vzgojo in izobraževanje pa je 31. januarja 1991 tlakoval pot maturi, za katero so prvo izvedbo predlagali leta 1995. Ob določilu, da bo en ocenjevalec pisnega izdelka zunanji, je član sveta Janko Kos povprašal, ali to pomeni, da bodo maturitetne naloge ocenjevali tudi dr. Jože Toporišič, dr. Andrej Capuder ali drugi univerzitetni profesorji. Odgovor je bil pritrdilen. Enega vodilnih slovenskih pedagogov iz prejšnjih desetletij, Franceta Strmčnika, je po drugi strani motilo, da je bila kot za vse obvezen maturitetni predmet predvidena matematika. Na žalost številnih dijakov iz poznejših let  njegov pomislek ni padel na plodna tla.

Avtor: Aleš Maver