Psihološka vojna med JLA na eni strani in vodstvi posameznih republik na drugi strani se je nadaljevala. Razmere v JLA in zaostrovanje dogodkov v Sloveniji je za Delo komentiral Roman Leljak, nekdanji uslužbenec vojaške obveščevalne službe. Napovedal je, da bo JLA podoben pritisk, kot ga je izvedla proti Hrvaški, uresničila tudi proti Sloveniji. Trdil je, da je JLA načrtno ustvarjala notranje sovražnike, kar je bil – ne glede na propad komunistične ideologije – tudi v spremenjenih okoliščinah še naprej njen način dela. Bojevanje s takimi sovražniki je uporabljala za dokazovanje svoje vloge. Ustvarjala si je moč, ki jo je uporabljala v psihološki vojni proti oblastem nekaterih republik.

Javnost se je spraševala, kako lahko JLA pridobi tako občutljive dokumente in vsebine, da tudi po spremembi družbenega in političnega sistema še vedno uporablja metode tajnih snemanj, prikritih provokatorjev, tajne predpise in odloke. Kritika je bila usmerjena proti zveznemu predsedstvu, ki je dopuščalo tak način delovanja JLA.

V javnosti je takrat zelo odmeval seznam morebitnih aretacij na Hrvaškem, ki bi se zgodile, če bi prišlo do oboroženega spopada v republiki. Večji del seznama so zasedali hrvaški politiki, pod številkama 18. in 19. pa sta bila navedena Janez Janša in Igor Bavčar s pripisom »in drugi«.

Jože Mencinger na seji UO GZS o čudakih in skakanju v prazni bazen

Upravni odbor GZS je ob prisotnosti podpredsednika Izvršnega sveta Jožeta Mencingerja razpravljal o gospodarskem položaju v Sloveniji. Mencinger je Sloveniji napovedal »zelo črno usodo«, če ne bo dobila tujega kapitala, hkrati pa je ocenjeval, da rezultat plebiscita glede tujih vlaganj ni prinesel sprememb, "tujcev z denarjem še ni". V zvezi z domačim in tujimi posojili je bil poudaril, da so v igri odcepljanja od Jugoslavije sodelovali vsaj trije udeleženci: Slovenija, Jugoslavija in tuji partnerji. Zadnje dva udeleženca temu nista bila naklonjena in sta se odločala na težko predvidljiv način, zato se je bil kdaj pri že izrečenih namenih (na primer o carini in kotizacijah) potreben tudi korak nazaj.

Zatrdil je, da je na težave opozarjal že prej, a večina ljudi na plebiscitu se je izrekla za samostojnost, in to bilo treba potem upoštevati. »Smo čudaki«, je ugotovil, »odločamo se za skakanje v bazen, čeprav ne vemo, ali je v njem voda«.

Sindikati, stranke in poslanci nadaljevali priprave na sprejemanje delovnopravne zakonodaje

Glede nadaljevanja sprejemanja delovne zakonodaje v skupščinskih delovnih telesih so stališča oblikovale tudi nekatere stranke. Tako so se krščanski demokrati zavzeli za socialno državo, Socialni demokrati pa so podprli dopolnila sindikatov. France Tomšič in Andrej Magajna iz SDZS sta se udeležila seje poslanskega kluba Stranke demokratične prenove (SDP), kjer so se dogovorili, da so v medzborovsko skupino za usklajevanje vključili tudi predstavnike sindikatov. Družbenopolitični zbor je imenoval svojo tričlansko skupino, v kateri so bili z glasovanjem določeni Sonja Lokar, France Tomšič in Mile Šetinc, izpadel je Ignac Polajnar.

Odmeval je tudi poziv izvršnega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, poslan skupščini, izvršnemu svetu ter poslanskim klubom kot opozorilo, da bo sindikat postavil vprašanje zaupnice izvršnemu svetu in zahteval odpoklic izrazito protidelavsko usmerjenih poslancev, če njihova dopolnila k delovni zakonodaji ne bodo sprejeta.

Anton Tomažič, predsednik zakonodajnopravne skupščine komisije, je sindikatom na seji družbenopolitičnega zbora odgovoril, da skupščina ni bila nikoli prostor, kjer bi se bali sindikatov, ampak mesto, kjer so se usklajevali interesi.

Avtor: Jani Drnovšek