Ta namreč v svoji pregovorni jugoslovanski neučinkovitosti ni zmogla preprečiti osamosvajanja jugoslovanskega severa. Olje na ogenj pa so prilivali srbski politiki pod vodstvom Slobodana Miloševića, kasneje pred mednarodnim haškim sodiščem obtoženega za vojne zločine.

To je bil dan, ko so mediji objavili fotografijo novega bankovca za 1000 dinarjev. Ali 1000 din, kot se je v pogovornem jeziku reklo. Takrat je bila povprečna plača 6000 dinarjev ali 500 nemških mark. Za devet dinarjev si 25. januarja lahko dobil eno nemško marko. A samo na papirju. Banke v resnici tujega denarja niso imele in se ga ni dalo kupiti po uradni ceni. Na cvetočem črnem trgu pa je bila ena marka vredna 12 dinarjev. Dinar je pospešeno izgubljal vrednost, podražitve so bile redne. Od januarja do decembra leta 1991 je inflacija znašala danes nepredstavljivih 250 odstotkov.

Slovenci milijarderji

Da je bilo vse skupaj še bolj zapleteno, pa Slovenci in Jugoslovani ob dveh denominacijah, ko je država črtala ničle na bankovcih, niso prenehali govoriti v »starih dinarjih«. Ko je Slovenija jeseni 1991 uvedla svojo valuto, tolar, je en slovenski tolar bil enakovreden enemu staremu milijonu dinarjev. Povprečna plača januarja 1991 je tako bila uradno 6000 din, ljudstvo pa je temu v svojem jeziku reklo šest milijard.

V dneh, ko je beograjska državna tiskarna tiskala nove bankovce za jurja, sta slovenska in hrvaška demokratična vlada pospešeno opremljali svoji vojski. To je šlo generalom Jugoslovanske ljudske armade (JLA) zelo v nos in so zahtevali razorožitev. V sklopu tega je 25. januarja 1991 v javnost prišla tudi videokaseta o hrvaškem oboroževanju, v kateri njihov obrambni minister Martin Špegelj napoveduje, da bodo srbske upornike v Kninu razmesarili. V naslednjih dneh so slovenski in hrvaški mediji objavljali dokaze, da ni šlo le za tajno snemanje, ampak tudi za ponarejanje.

Strah pred vojaškim posegom

Ljubljana in Zagreb sta skušala pridobiti čas, saj sta imela vojski v zametkih, zato so skušali besedno umirjati položaj in 25. januarja je hrvaški politični vrh z letalom odletel v Beograd na sestanek s srbskim vodstvom, kar je pomenilo tudi varnostno tveganje – hrvaški politiki so se potihem bali morebitne aretacije ali celo atentata na svojega predsednika.

Uvodni komentator Dela Vojko Flegar je naslednji dan ocenil, da so se generali ušteli, in domneval, da je bila posredi zahodna diplomacija. A hkrati je v dolgem komentatorskem članku napisal, da nevarnosti še zdaleč ni konec. Strah brez jugoslovanskim napadom veje iz več člankov.

Notranjepolitično gledano je zanimivo, da je Janko Lorenci, ki zadnja leta v Mladini žolčno piše o janšizmu, 25. januarja 1991 kritiziral desnosredinsko vlado Demosa, da ni osamosvojitve izpeljala že nekaj mesecev prej, in zapisal, da je treba osamosvojitev pospešiti. Obenem pa je predvidel, da JLA Slovenije ne bo napadla.

Misel ni bila osamljena, saj je nekaj dni kasneje celoten vrh slovenske politične levice objavil tako imenovano Deklaracijo za mir. Začeli so zbirati podpise pod peticijo za takojšnjo ustavitev oboroževanja Slovenije. V slovenskih medijih 25. januarja takšnih misli ni opaziti. Novinarji predvsem pišejo o potrebi po hitrem osamosvajanju in oboroževanju.

Zahod svari Beograd

Mariborski Večer poroča, da je Velika Britanija jugoslovanskemu veleposlaniku izročila zahtevo, naj v primeru osamosvojitve Beograd nikakor ne uporabi orožja. Britanski mediji pa pišejo, da utegne do konflikta priti v naslednjih dneh.

Danes lahko ocenjujemo, da je takrat v resnici obstajala velika nevarnost vojaškega poseganja. Zahodni republiki, Slovenija in Hrvaška, ki na spopad še nista bili pripravljeni, sta se nevarnosti JLA uspešno izognili zaradi pritiskov Zahoda ter spretne in hkrati odločne politike svojih desnosredinskih vlad.

Avtor: Tino Mamić