Skoči do osrednje vsebine

18. 1. 1991: Ante sreča Lojzeta ali bregovi ostajajo vsaksebi

Petek, 18. januar 1991, je na mednarodni ravni najbolj zaznamovala zaostritev že nekaj dni trajajoče vojne v Zalivu. Prinesel jo je presenetljivi iraški napad na Izrael, kar je sprožilo strah, da bo spopad postal »sveta vojna«.

Lojze Peterle in Anet Marković sedita za mizo.

Lojze Peterle in Ante Marković. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Darijan Košir je ob tem v Delu napisal komentar z nekoliko zafrkljivim naslovom Fantje, to je vojna! V njem se je ponorčeval iz začetne ameriške evforije ob napovedih hitrega uspeha in prerokoval naporno bojevanje: »Pri tej vojni ne gre za obračun, ki bi lahko trajal dan ali dva ali pa štiri mesece, kot so v svojih napovedih predvidevali naftni strokovnjaki.« Nazadnje se je pretežno vendarle motil.

Na domačem parketu veliko časa za poglede proti Bližnjemu vzhodu ni bilo. Poplebiscitna vročica je v Ljubljano prignala predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića, ki je obiskoval republiške vlade. Srečanje s slovenskim izvršnim svetom in njegovim šefom Lojzetom Peterletom je bilo priložnost za preverjanje, kakšna so stališča toneče federacije in njene tedaj najbolj uporne republike slab mesec po slovenskem plebiscitu. Opazovalci iz medijskih vrst so pravilno ugotavljali, da so stališča ostala precej vsaksebi.

Lojze Peterle je Markoviću pojasnjeval, da je po slovenskem mnenju z jugoslovansko federacijo v bistvu konec in da se je treba dogovarjati zgolj o tem, kako ta projekt sporazumno ustaviti, ne da bi prišlo do eksplozije. Po sledeh memoranduma izpred desetih dni, po srbskem vdoru v jugoslovanski monetarni sistem, je ponudil začasno minimalno financiranje zveznih organov in plačilo kotizacije v zameno za kar največji prenos zveznih pristojnosti na republiško raven do dokončne razdružitve. 

Iz Markovićevih takratnih izjav bi se dalo sklepati, da je zvezna oblast januarja stavila na kupovanje časa. Možnosti sprejema slovenskega memoranduma in njegovih pogojev sicer ni povsem izključil, vendar je dejal, da ga »za zdaj ni mogoče sprejeti in da je o njegovi vsebini mogoče govoriti le v zvezi z nadaljnjimi pogajanji med republikami o novem državnem dogovoru«. Predvsem Večerovim poročevalcem ni ušlo, kako je Markoviću med ljubljanskim srečanjem pošel sicer zanj značilni nasmešek. Zvezni premier je obenem potarnal o vsesplošni blokadi svojih reformnih prizadevanj, ki jim je očitno še vedno pripisoval zdravilno moč. Pri tem vsaj javno ni hotel izpostaviti srbske krivde za vdor v monetarni sistem, ampak je odgovornost za te težave enakomerno delil med vse republike. Po poročanju Dela je namreč namignil, da naj bi zvezna vlada »največje težave pri tem imela z inšpekcijskimi službami SDK, saj so te povezane s svojimi lokalnimi oblastmi. To naj bi bil tudi poglavitni razlog, da ni mogla uveljaviti ustrezne monetarne politike in da je prišlo do vdora v monetarni sistem.«

V precej večji slogi kot pogovori med Markovićem in Peterletom je isti dan v Beogradu potekal sestanek med srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem in njegovim črnogorskim kolegom Momirjem Bulatovićem. Sicer sta se zavzela za demokratično in mirno reševanje odprtih vprašanj, a obenem pribila, da je skupna opredelitev Srbije in Črne gore »ohraniti Jugoslavijo kot enotno federativno državo enakopravnih narodov«. Precej bolj eksplozivna je bila naslednja točka, ko sta sogovornika nadaljevala, češ da mora v primeru, če Jugoslavija vendarle ne bo federacija, priti do spremembe republiških meja, saj po mnenju obeh predsednikov »sedanjih administrativnih meja med republikami v Jugoslaviji ni mogoče sprejeti kot državne meje«.

Umiranje SFRJ na obroke se je še najmanj poznalo na športnem področju. Ligaška tekmovanja so nemoteno potekala. 18. januarja 1991 je tako v prejšnjih sezonah za slovenske klube nepremagljivi zagrebški hokejski klub Medveščak znova prevladal. S 7 : 0 je odpravil ljubljansko Olimpijo in se začasno povzpel na vrh prvenstvene lestvice. Jeseničani so v precej manj spektakularni tekmi s skromnim izidom 4 : 3 pod Mežakljo odpravili na lestvici zadnjo, srbsko Crveno zvezdo.

Avtor: Aleš Maver