Delo je oteževalo dejstvo, da slovenska vlada iz Beograda še ni prejela vsebine vseh zakonov. Je pa slovenska vlada po seji 4. januarja sporočila, da v Sloveniji zvezni zakon o zamrznitvi osebnih dohodkov naj ne bi veljal, ampak bo veljal republiški zakon o zamrznitvi osebnih dohodkov, ki je bil sprejet decembra 1990, piše časnik Delo. Republiški zakon je bil strožji od zveznega, je pa veljal za zaposlene v podjetjih, v katerih je bil družbeni kapital.

Vladne priprave na uresničitev plebiscitne odločitve

Slovenska vlada se 4. januarja ni ubadala samo s pregledovanjem zvezne zakonodaje, ampak je tudi začela obravnavo delovnih tez za program dela za osamosvojitev Slovenije. V njih je bil sklop desetih nalog, med drugimi sprejetje nove ustave in dopolnil k veljavni slovenski ustavi ter deklaracija o možnem prihodnjem sožitju v Jugoslaviji. Del delovnih tez je bil tudi osnutek pogodbe o konfederaciji oziroma osnutku gospodarske skupnosti ali druge interesne skupnosti ter oblikovanje pogajalskih skupin, pa tudi sporazum o pravnem nasledstvu Jugoslavije in začetek dejavnosti za vključevanje Slovenije v mednarodne organizacije. Vlada 4. januarja še ni končala razprave o tem. 

Demos za zaprtimi vrati

Pestro pa ni bilo samo na vladni ravni, ampak tudi na strankarski. V ljubljanski gostilni Urška se je za zaprtimi vrati sestalo vodstvo Demosa in razpravljalo o delu vlade. Isti dan se je sešlo tudi vodstvo Socialdemokratske stranke Slovenije. Pučnikovi socialdemokrati so se med drugim zavzeli za postopno izključevanje Slovenije od Jugoslavije. Načeli so tudi zelo žgočo temo prvih let slovenske večstranske demokracije –vprašanje premoženja nekdanjih družbenopolitičnih organizacij (DPO).

Delitev premoženja nekdanjih monopolnih organizacij

Med DPO, ki so imele v času socializma monopolni politični položaj, so spadale Zveza komunistov Slovenije (ta se je v času prehoda v demokracijo preimenovala v Stranko demokratične prenove), Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (preimenovana v Socialistično stranko Slovenije) in Zveza socialistične mladine Slovenije (preimenovana v Liberalnodemokratsko stranko). Te stranke so bile po aprilskih volitvah leta 1990 v opoziciji. Pučnikovi socialdemokrati so bili prepričani, da je razrešitev vprašanja njihovega premoženja (v smeri razdelitve med vse stranke) nujna za vzpostavitev enakih pogojev za vse stranke do naslednjih volitev.

Rupel in Bučar proti Markoviću

4. januarja je bila zelo dejavna tudi Slovenska demokratična zveza (SDZ). Predsednik SDZ Dimitrij Rupel in vplivni član stranke France Bučar sta slovenski javnosti predstavila pismo, ki ga je SDZ poslala ideološko sorodnim političnim strankam v drugih jugoslovanskih republikah. Pismo je bilo naperjeno zlasti proti predsedniku zvezne vlade Anteju Markoviću, ki mu je SDZ očitala neupoštevanje resničnega stanja in blokiranje razpleta jugoslovanske krize. Kot vemo, je junija 1991 prav Marković kot predsednik zvezne vlade dal JLA zeleno luč za napad na Slovenijo.

Avtor: Aleš Žužek