2. 1. 1991: Konflikti na obzorju
Negotova prihodnost
Letu dni po Markovićevi reformi in uvedbi konvertibilnega dinarja je zaupanje v gospodarsko reformo med Slovenci splahnelo. Dvom v uspešnost Markovićeve politike je v novoletnem intervjuju za zagrebški tednik Danas izrazil tudi Janez Drnovšek. Poudaril je, da na začetku leta ni razlogov za optimizem, »saj ni možno obljubiti boljšega življenja in povečanja standarda«.
Drnovšek, ki je celo leto 1990 kot glavni razlog za krizo navajal nacionalno problematiko, je na začetku leta 1991 še vedno upal, da bo prišlo do medrepubliškega konsenza in obstanka jugoslovanske skupnosti, ker bi bile po njegovem »vse druge različice« še slabše. Temu stališču je pritegnila večina političnih komentatorjev, ki so poudarjali, da so glede rešitve jugoslovanske krize še vedno odprte vse možnosti. Toda razpleta si niso upali napovedovati; kot je zapisal eden izmed novinarjev, so po »navrtanju« berlinskega zidu možni čisto vsi izidi. Zle slutnje glede prihodnosti je okrepil tudi novoletni nagovor predsednika predsedstva Jugoslavije dr. Borisava Joviča, ki je opozoril na naraščajoči separatizem in nacionalizem, kar bi lahko povzročilo »katastrofalne mednacionalne spopade«.
Janez Drnovšek prvi, Jože Pučnik zadnji
Jugoslovanka tiskovna agencija Tanjug je na začetku leta predstavila bilanco večstrankarskih volitev v preteklem letu in poudarila, da so med posameznimi strankami komunisti v Sloveniji postali najmočnejši, »njihova odprtost za sprejemanje novih demokratičnih in nacionalnih teženj pa je bila nagrajena s tem, da je bil njihov vodja Milan Kučan s prepričljivo večino izvoljen za predsednika republiškega predsedstva«. Isti dan je Delova telefonska anketa Milana Kučana na lestvici priljubljenosti postavila tesno za Janeza Drnovška, z veliko razliko pa jima je sledil Lojze Peterle. Največ negativnih ocen so dodelili Jožetu Pučniku, Janezu Janši, Mihi Ravniku, Dimitriju Ruplu, Igorju Bavčarju in še nekaterim drugim.
O splavu naj odloča stroka
Časopisi so objavili rezultate Tanjugove ankete, ki je po nekaterih republiških napovedih o prepovedi splava spraševala ljudi za mnenje. Večina anketiranih se je odločila za ponujeni odgovor, da bi bila vsakršna zaletavost pri odločanju o prepovedi prekinitve nosečnosti škodljiva, še zlasti če bi šlo za trenutne politične (in strankarske) interese. V podnaslovu prispevka v Delu je poudarjeno, naj o »za« in »proti« odloča stroka. Ob tem je poudarjena tudi vloga Cerkve pri vprašanju splava: »Ker Cerkev tudi sicer vse bolj posega v družbeno življenje, bomo najbrž v kratkem tudi o tem vprašanju slišali njeno mnenje. Katoliška cerkev se je že oglasila, pričakujemo pa lahko, da se bo v kratkem oglasila tudi srbska pravoslavna cerkev. Znano je, da ima ta cerkev strpnejši odnos do prekinitve nosečnosti, pa tudi do kontracepcije. Verske organizacije se glede na raznoliko versko sestavo prebivalstva za zdaj v glavnem ravnajo po mentaliteti in razmerah v lastnem kraju. Vsekakor pa prebujanju nacionalnih motivov za povečanje natalitete najbrž ne bi škodil še božji blagoslov.«
Avtor: mag. Jurij Pavel Emeršič
Sorodne vsebine
-
15. 1. 1992: Slovenija – enakopravna med državami v Evropi in svetu!
-
14. 1. 1992: Slovenija ne bo podpisala tristranskega sporazuma o manjšinah
-
13. 1. 1992: Sveti sedež prizna Slovenijo, italijansko-slovenska pogajanja o manjšinah
-
12. 1. 1992: Ni težav za evropsko priznanje Slovenije
-
11. 1. 1992: Slovenski krščanski demokrati o pripravah na volitve
-
10. 1. 1992: Dogovor ES za posamično priznavanje novih držav
-
9. 1. 1992: Po zunanjepolitični umiritvi vihar doma
-
8. 1. 1992: V medijih teden dni po seji Sveta Demosa v Dolskem že predstavljena nova vladna koalicija od aprila
-
7. 1. 1992: Kdo je največ pripomogel k samostojni slovenski državi?
-
6. 1. 1992: O priznanju Slovenije in o drugih jugoslovanskih republikah