Skoči do osrednje vsebine

31. 12. 1990: Silvestrovo za pelinovo zdravico?

Silvestrovo 1990 je bilo osem dni po plebiscitu in pet dni po razglasitvi njegovih nedvoumnih rezultatov. Vendar je bilo v osrednjih slovenskih tiskanih medijih ob slovesu od starega leta, dotlej enega nesporno pomembnejših v slovenski zgodovini, le malo sledu o evforiji.

Okrašena Ljubljana. Ognjemet z ljubljanskega gradu.

Silvestrovanje v Ljubljani. | Avtor Tamino Petelinšek/STA

Vsaj na zunaj je temu botrovala odločitev jugoslovanske zvezne vlade, da v zadnjih decembrskih dneh zamrzne ali celo zniža dotedanje osebne dohodke. Zlata doba, ko je bil dinar po Markovićevo vreden toliko kot šiling, se je pač že končala. In niti sorazmerno spodbudna novica o »zgolj« 122-odstotni inflaciji v Jugoslaviji v letu 1990 tega ni mogla spremeniti.

Toda iz silvestrskih uvodnikov so poleg zaskrbljenosti zaradi nedavne poteze odmevali še drugačni toni, ki kažejo na širše nelagodje ustvarjalcev medijev. Tako je uvodničarka Marlen Premšak v Večeru zadnji uvodnik leta zlovešče naslovila Pelinova zdravica. Mestoma je v njem razvila kar apokaliptični scenarij leta, ki bo sledilo. Zapisala je: »Po poplebiscitnem navdušenju in zavesti samopotrditve v mnogih, premnogih gloda črv strahu, občutek negotovosti, bojazni. […] Kako bomo krotili socialne nemire in lakoto tisočerih revežev; skratka: ali bomo sploh kolikor toliko znosno dočakali silvestrovo 1991?«

Delova uvodničarka Janja Klasinc, ki je dala uvodniku naslov Leto praznih žepov, ni bila nič bolj optimistična, podoba nepravične družbe je morda izstopila še za odtenek bolj: »Tistim, ki imajo najmanj, bo še huje, tistim, ki delajo dobro in najbolje, bo enako ali malce bolje, najbolje pa bo spet tistim, ki odločajo v imenu vseh nas.«

Zadnji dan leta je bil sočasno priložnost za nekakšno inventuro. Večerovemu kronistu se je med julijskimi dogodki v spomin recimo vtisnila spravna slovesnost v Rogu. A najbolj se ga je dotaknil neki z njo povezani grafit, ki je oznanjal »Dovolj nam je kosti, dajte nam mesa«. S tem se je v ospredje nekako prerinila v poznejših desetletjih kar naprej zastopana misel, da je bilo za slovensko soočenje z bremeni polpreteklosti porabljene že preveč energije, čeprav se je komaj začelo.

Zanimivo je bilo, kako si je usodo Jugoslavije nekaj dni po slovenskem plebiscitu predstavljal slovenski član jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek. V intervjuju za zagrebški Danas je novinarki Jeleni Lovrić dejal, da obstajajo možnosti za ohranitev vsaj nekakšne oblike jugoslovanske skupnosti, »saj so vse druge različice po njegovem mnenju še slabše«.

Prav Janeza Drnovška pa je Delov politični barometer v tistih dneh postavljal na mesto najbolj priljubljenega politika v Sloveniji. Pozitivno mnenje o njem je imelo kar 97 odstotkov vprašanih, prislužil si je oceno 4,9. Tesno mu je, z isto oceno, sledil predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan. Od Demosovih politikov je bil z oceno 4,7 najvišje uvrščen predsednik vlade Lojze Peterle, o katerem so se pozitivno izrazile kar tri četrtine vprašanih, ocena pa mu je od zadnjega merjenja močno narasla. Značilno za protislovnost slovenske ločitve od Jugoslavije je bilo, da je v nasprotju z najbolj »jugoslovansko« zaznamovanim Drnovškom največ negativnih ocen med vso dvajseterico na lestvici dobil odločni Jože Pučnik, o katerem naj bi imelo negativno mnenje več kot 41 odstotkov vprašanih, čeprav je še vedno zabeležil za današnje čase izjemno visoko oceno 3,9. V isti anketi so vprašani z več kot 42 odstotki za osebnost leta izbrali Milana Kučana. Tu je bil Drnovšek na drugem mestu, najvišje uvrščeni demosovec pa spet Peterle na tretjem. V deseterici se je med politike vrinil samo Tomo Česen.

Da gre z Jugoslavijo navzdol, je kazala okoliščina, da na skupščini Rdečega križa ob koncu leta niso mogli izvoliti novega predsednika. Slovenki Ivici Žnidaršič bi moral po v državi običajnem nacionalnem ključu slediti kosovski Albanec, a ni zbral dovolj glasov.

Toneča federacija pa je v skladu s svojim izročilom ohranjala privid neuvrščene diplomatske velesile. Zvezni sekretar za zunanje zadeve Budimir Lončar je skušal v zadnjih dneh leta k pameti spraviti Iračana Sadama Huseina, ki mu je zaradi Kuvajta grozilo vojaško posredovanje. Seveda prvi jugoslovanski diplomat ni bil uspešen.  

Avtor: Aleš Maver