Skoči do osrednje vsebine

28. 12. 1990: Med jugoslovansko resničnostjo in samostojno potjo

»Tudi tokrat ne bo uspelo. Do devalvacije je prišlo prepozno, potrebna bi bila po prvih šestih mesecih, ko je zvezna vlada še uživala polno zaupanje.« (dr. Jože Mencinger)

Na rokah odraslega stojijo noge otročka-

Plakat, ki je nagovarjal prebivalce Slovenije, da na dan plebiscita obkrožijo ZA. | Avtor Jure Apih in Futura, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Nov paket ukrepov

28. decembra 1990 je zvezno predsedstvo nadaljevalo krizno sejo, na kateri pa ni več sodeloval slovenski član dr. Janez Drnovšek, saj je menil, da glede na razpravo preteklega dne ni več smiselna. Predsednik Zveznega izvršnega sveta SFRJ Ante Marković je na seji dobil podporo le za kompromisne ukrepe, katerih bistvo sta bili devalvacija dinarja ter zajezitev plač in javne porabe. Z novim letom naj bi bil dinar vreden 9 nemških mark namesto tedanjih 7. Programu so najbolj nasprotovale Srbija, Črna Gora in Vojvodina, a podporo Markovićevemu programu in sanaciji bančnega sistema je že dal Mednarodni denarni sklad, ki je bil edino jugoslovansko upanje za finančno podporo iz tujine.

Zasedala je tudi zvezna skupščina in sprejela nekaj novih zakonov, ki pa bi v Sloveniji veljali le, če bi jih potrdila slovenska skupščina. Takoj so napovedali, da ne bo veljal zakon o omejevanju osebnih dohodkov, saj je slovenska skupščina že sprejela svojega.

Podpredsednik slovenske vlade dr. Jože Mencinger je menil, da je do devalvacije prišlo prepozno. Sicer pa je že pred sejo predsedstva napovedoval, da ne bo mogoče doseči učinkovitih dogovorov za zmanjšanje porabe in zamrznitev plač. Nekateri so celo izrazili mnenje, da bi bilo bolje, če bi Marković opravil to, kar doleti vsako neuspešno podjetje – stečaj. Jugoslavija se je hitro razkrajala, v državi je vladala gospodarska in pravna anarhija, pojavili so se vdori v monetarni sistem.

Ni časa za počitek, zaščititi je treba slovenske interese

Zaradi nevzdržnega stanja, v katerega je tonila Jugoslavija, je bila zaščita lastnih gospodarskih interesov ena od prednostnih nalog slovenske politike. Druge teme, s katerimi so se ukvarjali, so bile: vzpostavljanje novega pravnega in gospodarskega sistema, povezovanje v evropskem prostoru in načrti za mednarodno priznanje, ureditev lastne vojske, nadomeščanje zveznih institucij s slovenskimi in dogovarjanje z drugimi republikami. »Želim si, da bi že v prvi polovici prihodnjega leta Slovencem dokazali, da resno jemljemo naročilo, ki nam ga je slovenski narod dal s plebiscitom. Želim si, da bi mirno pripravili ustavo, da bi zgladili medstrankarske spore,« je povedal slovenski minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel. Tudi podpredsednik skupščine Vitodrag Pukl je želel slovensko samostojnost z vsemi atributi. »Federacija ne pride v poštev, pristali pa bomo na oblike konfederacije, tudi asimetrične, ali na ekonomske povezave, ki so običajno močnejše kot politične,« je še dejal.

Kljub ujetosti v jugoslovanske težave je bilo še čutiti vzdušje poplebiscitnega tedna. Kot sklepno praznovanje je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani v čast Republike Slovenije organiziran slavnostni koncert Slovenske filharmonije. Udeležence je nagovoril Milan Kučan, ki je med drugim povedal: »Naša domovina bo dežela svobode, človeških vrednot, ustvarjanja in blaginje.«

Avtor: Jelka Piškurić