Skoči do osrednje vsebine

Potrošniki so posebej ranljiva skupina, zato je za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov potrebno zagotoviti, da so na trgu le varni proizvodi. Če se na trgu pojavi nevaren proizvod, država članica o tem obvesti ostale države članice preko sistema za hitro izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo glede ukrepov in postopkov v zvezi s proizvodom (RAPEX).

Splošna varnost proizvodov

Horizontalna zakonodaja, s katero se uveljavlja zahteva po splošni varnosti proizvodov, vsebuje določbe o obveznostih proizvajalcev in distributerjev glede varnosti proizvodov, o hitri izmenjavi informacij in, v nekaterih primerih, o ukrepih na ravni Skupnosti, s čimer prispeva k cilju zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov. Hkrati pravni okvir in izpolnjevanje zahtev gospodarstvu omogoča konkurenčno prednost in odpravo nelojalne konkurence.

Pravila Evropske unije o varnosti proizvodov so opredeljena v Direktivi o splošni varnosti proizvodov 2001/95/ES, ki je v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o splošni varnosti proizvodov. Proizvod je skladen z zahtevami direktive oziroma zakona, kadar izpolnjuje vse zakonsko predpisane varnostne zahteve po evropski ali nacionalni zakonodaji. Če ni predpisov ali standardov Evropske unije, se skladnost proizvoda določi v skladu z drugimi referenčnimi dokumenti, kot so nacionalni standardi, tehnične smernice, priporočila Evropske Komisije in kodeksi ravnanja.

S prevzemom direktive je slovenski pravni sistem vpeljal temeljna pravila ravnanja, ki omogočajo uspešno razrešitev načel prostega pretoka blaga in varstva potrošnikov ter drugih uporabnikov. V zakon je vključena tudi vsebina Direktiva (87/357/EGS) o proizvodih zavajajočega videza, ki zaradi tega ogrožajo zdravje in varnost potrošnikov.

S Pravilnikom o obliki in vsebini obvestila o nevarnem proizvodu je določen način obveščanja o nevarnem proizvodu s strani proizvajalcev in distributerjev. Evropska komisija je zaradi hitrejše in lažje izmenjave informacij pripravila tudi možnost elektronske prijave nevarnih proizvodov.

Informacijski sistem RAPEX za hitro izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo glede ukrepov in postopkov v zvezi s proizvodi

Sistem RAPEX (angleško Rapid alert system for dangerous non-food products) je informacijski sistem Evropske unije za hitro izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo glede ukrepov in postopkov v zvezi s proizvodi, ki predstavljajo resno tveganje za zdravje in varnost potrošnikov.

Sistem omogoča, da potrošniki lahko preverijo, kateri nevarni proizvodi so bili odkriti na trgu skupnosti.

Vsak nadzorni organ v skupnosti ima v primeru, da gre za sprejete ukrepe zaradi varnosti, obvezo, da informacije o tem proizvodu in sprejetih ukrepih priglasi Komisiji preko informacijskega sistema. Inšpektorji v takem primeru vnesejo informacije o proizvodu, o sprejetih ukrepih za preprečitev nevarnosti, razloge za nevarnost in druge informacije o proizvodu v informacijski sistem.

Komisija na podlagi te priglasitve v sistem RAPEX obvesti vse nadzorne organe v Evropski uniji o ugotovitvah, nevarnostih, ki jo proizvod predstavlja in sprejetih ukrepih. Ti ukrepi so predvsem umik in odpoklic, to pomeni, da prodajalec proizvod umakne iz prodaje in pozove potrošnike, da lahko vrnejo proizvod.

Republika Slovenija je del tega informacijskega sistema in v ta namen je bila vzpostavljena interna struktura na dveh ravneh, ki jo sestavlja nacionalna RAPEX kontaktna točka, katera Evropski komisiji pošilja in od nje prejema vse informacije, ki se izmenjujejo preko sistema in nacionalna mreža, ki vključuje vse organe, odgovorne za varnost proizvodov v državi.

V Sloveniji je kontaktna točka Tržni inšpektorat, nacionalno mrežo pa sestavljajo predvsem Finančna uprava za področje carine, Inšpektorat za infrastrukturo, Tržni inšpektorat, Urad za kemikalije, Inšpektorat za notranje zadeve in Zdravstveni inšpektorat.

Smernice za upravljanje sistema Evropske unije za hitro izmenjavo informacij

Cilji smernic so:

  • racionalizija procesov mehanizmov obveščanja;
  • določitev meril obveščanja;
  • opredelitev vsebine obvestil in obvestil o nadaljnjem ukrepanju, zlasti z navedbo zahtevanih podatkov in obrazcev, ki jih je treba uporabiti;
  • določitev nadaljnjih ukrepov, ki jih države članice sprejmejo ob prejemu obvestila, in vrsto informacij, ki jih je treba predložiti;
  • opredelitev načina, kako Komisija obravnava obvestila in obvestila o nadaljnjem ukrepanju;
  • določitev rokov za različne vrste ukrepov, sprejetih v okviru mehanizmov obveščanja;
  • določitev potrebnih praktičnih in tehničnih dogovorov na ravni Evropske komisije in držav članic za učinkovito uporabo mehanizmov obveščanja ter
  • vzpostavitev metode za oceno tveganja in zlasti merila za ugotavljanje resnih tveganj.