Opis in biologija

Samica v poletnem času odlaga jajčeca posamično v skorjo debla do višine 60 cm ter na korenine, ki so na površju tal. Jajčece je belo, podolgovato in dolgo od 5 do 7 mm (podobno zrnu riža). Ko se bliža čas izleganja ličinke, potemni. Breznoga ličinka je smetanasto bela, s temno glavo, ki je ožja od trupa. Na predprsju ima rumeno hitinasto liso. Ličinke najprej vrtajo rove tik pod skorjo, nato pa se zavrtajo globlje v deblo in korenine. Odrasla ličinka je dolga do 60 mm in široka 10 mm. Preden se v lesu zabubi, lahko preživi več mesecev tudi brez hranjenja. Od štiri do osem dni po izleganju hrošči zapustijo gostiteljsko drevo, pri tem pa na deblu ali na koreninah ostanejo značilne povsem okrogle izletne odprtine velikosti od 1 do 1,5 cm in sicer približno 25 cm nad mestom ovipozicije. V Italiji hrošči letajo od začetka junija do avgusta, vrh naleta je konec junija. Za hrošče po izleganju je značilno zrelostno žrtje: objedajo mlado skorjo, peclje in listje na gostiteljskih rastlinah, kar je tudi pomemben pokazatelj napada. Kmalu po izletu hroščev se začne obdobje parjenja, nato samice čez deset dni začnejo odlagati jajčeca. Hrošči živijo približno dva meseca, aktivni pa so predvsem podnevi.

Odrasel hrošč je sijoče modro črn z 10-20 nepravilnimi belimi pegami na pokrovkah. Nadvratni ščit je ob strani izrazito koničast (trnast). Telo je podolgovato, dolgo od 21 mm do 37 mm. Dolžina telesa se med spoloma razlikuje (samci 25 mm, samice 35 mm). Tipalki sta nitasti, sestavljeni iz enajstih členov in daljši od telesa, pri samcih 2-krat, pri samicah pa 1,2-krat. Osnova je črna, le pri bazi členka so modro-sive, zato izgledajo črtaste. Na njihov razvoj močno vplivajo podnebne razmere. Kitajski kozliček potrebuje v Evropi za razvoj verjetno od 2 (Italija) do 3 (Nizozemska) leta, kar pa še ni povsem raziskano.

Znaki napada

Poškodbe, ki jih povzročajo kitajski kozlički, so predvsem posledica prehranjevanja ličink v lesu. Napadena drevesa znake hiranja kažejo v krošnji. Napad prepoznamo po različnih simptomih in znakih na gostitelju:

• Samice s čeljustmi izžrejo reže v obliki črke T v skorjo drevesa, iz teh mest izteka izcedek, ki je viden v prvih tednih po odleganju jajčec.
• Ličinke pri svojem prehranjevanju proizvajajo črvino, ki se sprva odlaga pod lubjem, nato pa znotraj galerije ličink v lesu.
• Izhodne odprtine: Te so posledica odraslih osebkov (imagov), ki so svoj življenjski cikel zaključili in se skozi skorjo pregrizejo na prostost. Izhodne luknje so popolnoma okrogle in imajo povprečni premer približno 10–15 mm. Opazimo jih lahko večinoma na vznožju debla, na izpostavljenih koreninah, ali celo pod nivojem tal.
• Sledi zrelostnega žretja (dopolnilnega hranjenja): Te povzročijo imagi, ki se prehranjujejo z listi in skorjo mladih vejic v krošnji.
• Venenje listja in diskoloracija ter deformacija skorje.

Gostiteljske rastline

Kitajski kozliček je polifag in napada številne lesnate rastline. V Evropi je bil doslej najden v lesnatih rastlinah več kot 47 vrst oziroma rodov, med katere spadajo parkovne, gozdne in tudi sadne rastline.

Najpogosteje je bil napaden javor (Acer spp.), našli pa so ga tudi na jelši (Alnus spp.), brezi (Betula spp.), gabru (Carpinus spp.), bukvi (Fagus spp.), platani (Platanus spp.), topolu (Populus spp.), hrastu (Quercus spp.), vrbi (Salix spp.), brestu (Ulmus spp.), leski (Corylus spp.), drenu (Cornus spp.), vrtnicah (Rosa spp.), lovorikovcu (Prunus laurocerasus) in drugih lesnatih rastlinah. Na Japonskem je hud škodljivec citrusov (Citrus spp.), lahko pa napade tudi jablane (Malus spp.) in hruške (Pyrus spp.).

V skladu z izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2022/2095 o določitvi ukrepov za preprečevanje vnosa vrste Anoplophora chinensis (Forster) na ozemlje Unije ter njene ustalitve in širjenja po ozemlju Unije so v uradni nadzor vključene naslednje rastline za saditev: javor (Acer spp.), navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum), jelša (Alnus spp.), breza (Betula spp.), gaber (Carpinus spp.), citrusi (Citrus spp.), dren (Cornus spp.), leska (Corylus spp.), panešplja (Cotoneaster spp.), glog (Crataegus spp.), bukev (Fagus spp.), lagerstremija (Lagerstroemia spp.), jablana (Malus spp.), Melia spp., gaber (Ostrya spp.), Photinia spp., platana (Platanus spp.), topol (Populus spp.), lovorikovec (Prunus laurocerasus), hruška (Pyrus spp.), šipek (Rosa spp.), vrba (Salix spp.), brest (Ulmus spp.) in Vaccinium corymbosum.

Širjenje škodljivca in poti prenosa

Širjenje na dolge razdalje poteka predvsem preko vrtnarstva in drevesničarstva. Pogosto je bilo opaženo, da se je škodljivec po naključju razširil z lesnatimi rastlinami za sajenje.

Na kratke razdalje se vrsta širi po naravni poti oziroma z letenjem. Odrasli lahko letijo, vendar se običajno ne razširijo daleč, običajno jih najdemo v nekaj sto metrih od drevesa, iz katerega so izleteli.

Geografska razširjenost

Kitajski kozliček izhaja iz vzhodne Azije. Razširjen je na Kitajskem (predvsem v subtropskih predelih), Japonskem in v Koreji, najden pa je bil tudi na Tajvanu, v Mjanmaru, Vietnamu, Indoneziji, Filipinih in v Maleziji. Navzoč je tudi v ZDA (na Havajih). Večkrat je bil zanesen v EU s pošiljkami sadik javorja ter bonsajev z daljnega vzhoda.

V Evropi je škodljivec sedaj že navzoč v Italiji (pokrajina Lombardija), predvsem v urbanem okolju. V zadnjih letih je bil kitajski kozliček večkrat najden na tudi Nizozemskem, v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Švici in Litvi. Vse najdbe so bile povezane z uvozom sadik javorja ali bonsajev z daljnega vzhoda, večkrat predvsem s Kitajske. Obstaja pa možnost, da je bil škodljivec s sadikami javorja ali bonsaji zanesen tudi v druge države, članice EU.

V Sloveniji škodljivec še ni bil ugotovljen.

Osnovne informacije o kitajskem kozličku.

Ukrepi v Evropski uniji

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2022/2095 o nujnih ukrepih določa, da je potrebno za zadevne rastline, ki izvirajo z razmejenih območij v EU, izdati rastlinski potni list. Uradno znana območja, kjer je kitajski kozliček zanesljivo navzoč že več let, so v Italiji v Lombardiji, in sicer v okolici Milana, kjer je bil kitajski kozliček (A. chinensis) prvič najden v letu 2000, v letih 2005 in 2006 pa se je začel širiti v urbanem okolju v provincah Milano, Brescia in Varese. Drugo območje, kjer navzoč v Italiji, je v pokrajini Lacij v okolici Rima, kjer je bil prvič najden leta 2008. Na drugih območjih so uspešno izvedli ukrepe izkoreninjenja.