Opis in biologija

Geosmithia morbida je patogena gliva, ki skupaj z vektorjem Pityophthorus juglandis povzroča bolezen tisočerih rakov na orehih (Juglans spp.). Bolezen je posledica napada podlubnika Pityophthorus juglandis (orehov vejni lubadar), ki ob napadu drevo okuži z glivo Geosmithia morbida. Podlubnik glivo pasivno prenaša na telesu, saj se hrošču trosi pritrdijo na telo, medtem ko se ta premika po svojih rovih v skorji. Kjer hrošč vstopi v drevo in izdela rovni sistem, se iz trosov razvije gliva, ki skozi metlaste trosonosce proizvaja nove trose. Gliva se razraste na mestu vstopa hrošča v skorjo ter v in neposredno ob rovnem sistemu podlubnika – na tem mestu skorja odmre (nekroza).   

Hrošč Pityophthorus juglandis je 1,5–2 milimetra dolg podlubnik rdečerjave barve. Na sprednjem delu vratnega ščita ima grbice, ki so urejene v 4–6 koncentričnih vrst. Ličinke so bele, upognjene v trebušni smeri v obliki črke C, imajo rdečerjavo glavo in so brez nog. Jajčeca so belkasta, ovalna, krajša od enega milimetra. Buba je belkasta in prosta, z nakazanimi okončinami odraslega osebka.

Hrošči (lahko tudi bube ali ličinke) prezimijo v skorji. Hrošči začnejo z izletanjem iz skroje aprila in prednostno naselijo drevesa, ki so v slabšem fiziološkem stanju. Na gostitelju naselijo grobe dele skorje, na primer na bazi vej, najraje na tisti strani, ki je bolj osončena in toplejša. Samec v skorji izdela prostorno kamrico, kamor privabi samice. Oplojene samice v floemu izdelajo hodnike, ki potekajo prečno na lesna vlakna, in vanje ob straneh odložijo jajčeca. Ličinke se hranijo s floemom in ob tem izjedajo larvalne rove, ki so pravokotni na materinske hodnike. Larvalni rov z rastjo ličinke postaja vse širši in se na koncu zaključi z ovalno bubilnico, v kateri se ličinka zabubi. Razvoj ličinke običajno traja 6–8 tednov. Preden mladi hrošči izletijo, se še nekaj časa hranijo v skorji, da dosežejo spolno zrelost (zrelostno hranjenje). Nato zapustijo drevo skozi okrogle izhodne odprtinice in poiščejo novega gostitelja. Hrošči rojijo dvakrat, prvič maja (prezimeli hrošči) in drugič julija (hrošči prve generacije). 

Bolezenska znamenja in znaki napada

Bolezenska znamenja Geosmithia morbida: 

• Rumenenje in venenje listja, redčenje krošnje, sušenje poganjkov oziroma progresivno sušenje drevesa.
• Številne temno rjave do črne nekroze – te so okrogle ali ovalne (lečaste) in velike nekaj milimetrov (mm), ko jih je veliko, pa se zlivajo v podolgovate, do 20 centimetrov (cm) dolge nekroze in rakave razjede z mokrim izcedkom.
• Postopen propad okuženega drevesa (v 3. do 4. letih).  

Znaki napada Pityophthorus juglandis:

• Rumenenje in venenje listov, čemur sledi progresivno sušenje poganjkov in vej, redčenje in odmiranje krošnje ter poganjanje vej iz debla.
• Na skorji poganjkov, vej in debla napadenega drevesa najdemo številne drobne (1 mm), okrogle luknjice (vhodne in izletne odprtine hroščev) – lahko so zraven prisotni kupčki prašnate, temno rjave črvine.
• Če na tem mestu plitvo zarežemo v skorjo, najdemo značilne rovne sisteme, ki jih izdelajo hrošči in ličinke. Rovni sistem je sestavljen iz 2–8 kratkih materinskih hodnikov, ki potekajo prečno na lesna vlakna in so 2,5–5 cm dolgi ter 1 mm široki. Pravokotno nanje potekajo rovi ličink, ki so precej ožji in veliko daljši, zelo številčni in potekajo tesno drug ob drugem.

Sam podlubnik Pityophthorus juglandis za drevo ni tako nevaren kot je gliva Geosmithia morbida, ki jo lahko prenaša s seboj. Če podlubnik ob napadu drevesa s sabo prinese glivo, se na drevesu razvije nevarna bolezen – bolezen tisočerih rakov.

Gostiteljske rastline

Gosititeljske rastline Geosmithia morbida in Pityophthorus juglandis so predstavnice družine orehovk (Juglandaceae) iz rodov Juglans (oreh: Juglans spp., Juglans ailanthifolia, Juglans californica, Juglans cinerea, Juglans hindsii, Juglans major, Juglans mandshurica, Juglans microcarpa, Juglans mollis, Juglans nigra, Juglans regia, Juglans hindsii × Juglans regia) in Pterocarya (oreškar: Pterocarya spp., Pterocarya fraxinifolia, Pterocarya rhoifolia, Pterocarya stenoptera).

V Evropi je bil Pityophthorus juglandis potrjen na Juglans nigra in Juglans regia. Glavni gostitelj je črni oreh, Juglans nigra.

Širjenje in poti prenosa

Tveganje za vnos in širjenje bolezni na nova območja tako predstavlja rastlinski material (skorja, les s skorjo, lesen pakirni material s skorjo, rastline za sajenje) vrst Juglans spp. in Pterocarya spp. s poreklom iz območij, kjer je bolezen prisotna (Združene države Amerike, Italija).

Gliva za razširjanje in okužbo potrebuje prenašalca. Zaenkrat je kot vektor znan samo orehov vejni lubadar (Pityophthorus juglandis).

Preliminarne raziskave kažejo, da se gliva lahko širi tudi brez pomoči vektorja in spore lahko raznaša veter na daljše razdalje – spore bi lahko v gostitelja vstopile preko svežih ran (rez). Kljub temu okužba brez prisotnosti vektorja po sedaj znanih podatkih ni verjetna.  

Geografska razširjenost

Razširjenost Geosmithia morbida se večinoma ujema z razširjenostjo orehovega vejnega lubadarja, ki je njen prenašalec (Združene države Amerike, severna Italija) – na nekaterih območjih, kjer je bil podlubnik potrjen, gliva ni bila najdena (Chihuahua, Mehika; Furlanija Julijska Krajina, Italija). Leta 2013 je bila bolezen tisočerih rakov prvič najdena izven Amerike – v Evropi, v severni Italiji v pokrajini Benečija, od koder se je v kasnejših letih uspešno razširila predvsem proti jugu in zahodu (Piemont, Lombardija in Emilija Romana). 

V Sloveniji bolezen tisočerih rakov še ni bila ugotovljena.  

Ukrepi v Evropski uniji

Za preprečevanje širjenja Pityophthorus juglandis in Geosmithia morbida veljajo posebne zahteve pri uvozu v Evropsko unijo (EU) za rastline za saditev, les in skorjo vrst Juglans spp. in Pterocarya spp. s poreklom iz Združenih držav Amerike – izpolnjevanje teh zahtev se izkazuje s fitosanitarnim spričevalom. Pri premikih znotraj EU mora tovrsten rastlinski material spremljati rastlinski potni list (RPL), ki izkazuje zdravstveno neoporečnost rastlinskega materiala in omogoča njegovo sledljivost.