Jugoslovanska vlada (Zvezni izvršni svet ali ZIS) je slovensko obvestila, da bo pričela uveljavljati odlok o plačevanju carine. Slovenska carina je namreč po 23. 12. 1990 prenehala plačevati dajatve Zvezni carinski upravi.

Zaradi bližnjega zasedanja Sveta ES, ki je vztrajal pri jugoslovanski celovitosti in ji zagotavljal denarno pomoč, in zaradi obljub Mednarodnega denarnega sklada o pomoči Jugoslaviji je predsednik zvezne vlade Ante Marković prepričeval slovensko politiko, naj se »vrne k reformam in odpove enostranskim rešitvam«. Njegove predloge je del slovenske opozicije vzel zelo zares, kar se je pokazalo v naslednjih dneh. Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel pa sta tega dne dobila jasno podporo Svetega sedeža, ki je poudarjal pravico narodov do samoodločbe, papež pa je Slovencem podelil apostolski blagoslov.

Ustavna komisija je obravnavala predlog besedila Ustave RS in stoto dopolnilo k slovenski ustavi. Predsednik Kučan in zunanji minister Rupel sta se v Rimu srečala s predsednikom italijanske republike Cossigo in zunanjim ministrom De Michelisom. Na političnem parketu so se vodstva političnih strank negativno odzivala na predlog programa osamosvojitvene slovesnosti. V Kumanovu umre med služenjem vojaškega roka v JLA Peter Hribernik, po uradni razlagi zaradi prometne nesreče. Na TV Beograd je ameriški veleposlanik v SFRJ Zimmermann izjavil, da ZDA ne bodo priznale samostojnosti Slovenije in Hrvaške.

Na tridnevni obisk v Rim sta odšla predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, kjer sta se sestala z najvišjimi predstavniki italijanske države in papežem Janezom Pavlom II. Slovenski član predsedstva Jugoslavije dr. Janez Drnovšek je sodeloval na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (The World Economic Forum – WEF). Svet Demosa je priporočil svojim članom, naj se vzdržijo medsebojnih sporov. Na konferenci Evropskega gibanja v Londonu pa je bilo slišati o možnostih posega zahodnoevropskih sil na območje Jugoslavije, če bi bila pri reševanju njenih težav ogrožena evropska varnost.

Druga junijska nedelja je bila v Sloveniji eden mirnejših dni v sicer zelo pestrem in napetem mesecu. Člani slovenske vlade so na večerni seji razpravljali o aktivnostih za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih ter jih nato uskladili in podprli. Potrebnega je bilo veliko poguma, modrosti in požrtvovalnosti, da so kljub grožnjam jugoslovanske armade, očitnemu nepoznavanju in nerazumevanju notranjih jugoslovanskih razmer v mednarodni skupnosti ter kritikam opozicije in medijev ohranili trdnost in odločenost izpeljati tvegani projekt osamosvojitve do konca.

NATO je v teh dneh v Köbenhavnu razpravljal o jugoslovanski krizi. Predsednik vlade Lojze Peterle se je kljub vsemu dogajanju na domačem parketu trudil utrditi slovensko osamosvojitev v mednarodnem prostoru z obiskom v Rimu. Čedalje bolj sta se začeli kazati raznolikost in pluralnost domačega političnega in družbenega prostora.

Še vedno je močno odmeval udarni neposredni nastop finančnega ministra Dušana Šešoka v skupščini. Premier Lojze Peterle je na radiu odgovoril na kritike, tudi tiste znotraj Demosa. Na dnevnem redu je bilo tudi občutljivo vprašanje nove slovenske zastave.

Šestega junija je potekalo na vseh ravneh precej pomembnih političnih srečanj. V Sarajevu so predsedniki jugoslovanskih republik tekli zadnji krog pogajanj o preureditvi Jugoslavije, v Beogradu se je sestalo zvezno predsedstvo, v Ljubljani pa je vlada želela omiliti odmevne izjave finančnega ministra.

Slovenski parlament je 5. junija sprejel sveženj osamosvojitvenih zakonov, ki so predstavljali temelj za novonastajajočo državo. Veljati so začeli dvajset dni pozneje, to je 25. junija, na dan slovenske osamosvojitve.

Nekaj tednov pred načrtovanim dnem osamosvojitve Slovenije, ko so bile v Demosovi vladi vse moči uprte v čim boljšo pripravo na to dejanje, so se pri nekaterih vodilnih slovenskih politikih še vedno pojavljale skušnjave, da bi za Slovenijo izbrali drugačno pot, kot je bila določena s plebiscitom. Janez Drnovšek, slovenski predstavnik v predsedstvu SFRJ, je tako 4. junija 1991 podprl predlog Bosne in Hercegovine ter Makedonije o t. i. Zvezi jugoslovanskih držav ter s tem vnesel nepotrebno vznemirjenje v že tako napet predosamosvojitveni politični prostor. Tudi nekateri novinarji in politični komentatorji v tem obdobju niso prizanašali s kritiko tistim, ki so nosili največjo odgovornost v pripravah na osamosvojitev.

V parlamentu so nadaljevali razpravo o zadnjem svežnju osamosvojitvene zakonodaje, ki so jo začeli že teden poprej, a do epiloga poslanci še vedno niso prišli. Najbolj burne razprave sta sprožila zakon o državljanstvu in zakon o reorganizaciji državne uprave.

V nedeljo so bile oči javnosti usmerjene na obe slovesnosti, ki sta potekali na Igu in v Pekrah, kjer je kljub nasprotovanju vedno bolj agresivne jugoslovanske armade prišlo do slovenske prisege prve generacije nabornikov slovenske vojske. Skozi karavanški predor pa je zjutraj istega dne stekel ves promet.

Konec tedna, ko je prisegla prva generacija vojakov Teritorialne obrambe Republike Slovenije, se je začel s soboto, 1. junija, ki je bila z dogodki manj nabita. Jugoslovanska vojska je še vedno zahtevala izročitev štirih oklepnih transporterjev iz mariborske tovarne TAM. Na delovnem posvetu so se zbrali socialisti, ki se jim je zdelo, da vpliv desnega pola v slovenski politiki narašča. V jugoslovanskem okviru je bilo spet napeto na Hrvaškem.

Na zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga opozicija ni udeležila, so govorili predstavniki vseh Demosovih strank. Njegov predsednik dr. Jože Pučnik je poudaril, da smo Slovenci miroljuben narod in da ne zahtevamo ničesar, kar nam ne bi že tako ali tako pripadalo po vseh človeških in božjih zapovedih ter nadaljeval »da le sebični interesi Beograda in nekaterih drugih stojijo na poti naše osamosvojitve«.

Teden dni po pekrskih dogodkih je bilo stanje videti mirnejše, čeprav je bilo politično vrenje po republikah očitno. Armada je dvigovala bojno pripravljenost. Slovenske obrambne sile so se pripravljale na zavarovanje osamosvojitvenih ukrepov. Hrvaška je stopila na pot osamosvojitve s svojimi petimi točkami hrvaškega sabora. Obenem pa je slovenski parlament nadaljeval odprto sejo z razpravo o osamosvojitvenih zakonih. Mednarodna skupnost pa je vedno bolj enakovredno obravnavala predstavnike republik in zvezne oblasti, kar je bilo najbolj očitno pri pogovorih pri Delorsu in Santerju.

Čeprav so na današnji dan v medijih še vedno odmevali nasilni dogodki v Mariboru in na Ptuju, se je burno majsko dogajanje ob izteku meseca zlovešče umirjalo. Vojaškemu vrhu je postajalo vse bolj jasno, da Slovenci mislimo resno, zato so v navideznem zatišju, po eni strani dopolnjevali načrte za bojno uporabo enot JA, po drugi strani pa stopnjevali pritiske. Pestro dogajanje se je preselilo na domači politični parket. Opozicija, ki je bila prepričana, da z gradnjo obrambnih zmogljivosti le izzivamo premočno jugoslovansko armado, je bila vse bolj kritična.

V Sloveniji je bilo zaradi posredovanja, povečane bojne pripravljenosti in premikov jugoslovanske armade napeto stanje. Slovenska oblast je jugoslovanski vojski onemogočila prevzem vojaške opreme iz slovenskih tovarn, vojska pa je odgovorila z grožnjami in ultimatom. Slovenski grb še ni bil izbran, sestavljen pa je bil predlog zakona o državljanstvu. V skupščini so potekale razprave o vladnem financiranju Slovenca, Demokracije in tednika TV15. Zvezni premier Ante Markovič je prestal glasovanje o zaupnici. Napovedana seja predsedstva SFRJ je bila zaradi neizvolitve Stipeta Mesića prestavljena. Dr. Janez Drnovšek in Milan Kučan sta opravila pogovore z republiškima vodstvoma v Sarajevu in Skopju.

Ob pogrebu Josefa Šimčika so se vrstile izjave, da se bodo Slovenci jasno uprli vsakemu poskusu JLA, ki bi želel zaustaviti proces slovenske osamosvojitve. Del medijev je krivdo za zaostritev valil na Demosovo vlado in slovensko vojsko. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo je pripravila posvet o demilitarizaciji. Sicer pa je slovenska javnost budno spremljala dogajanje v vojašnicah JLA in bila pozorna na morebitne premike vojske. Po obljubi povišanja plač se je končala stavka učiteljev. Ameriški veleposlanik v Jugoslaviji je razložil, zakaj bodo ZDA zmanjšale vlaganje v republiko Srbijo.

Po dokaj mirni soboti v Mariboru je bila nedelja v štajerski prestolnici polna dogodkov. Na Otočcu sta se popoldne srečali delegaciji slovenske in hrvaške vlade. Zvečer sta Janez Janša in Igor Bavčar v imenu koordinacijske skupine republiških organov v pisni obliki sporočila javnosti strnjeno informacijo o dejavnostih JLA, preden so se te odrazile v zaostritvi razmer v Pekrah. Ponedeljkovi časopisi so prinesli nekatere pozitivne komentarje o ravnanju slovenskih oblasti.

V spomin na Josefa Šimčika, tragično preminulo prvo žrtev v eskalaciji napetosti med Slovenijo in jugoslovansko armado, je potekala žalna slovesnost, na kateri je bil govornik tedanji slovenski minister za obrambo Janez Janša. Na mednarodni konferenci v Preddvoru je predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS) Jože Pučnik gostil socialdemokratske stranke vzhodne in srednje Evrope. Slovenska vlada pa je obravnavala monetarni del paketa osamosvojitvenih zakonov. V sporočilu ameriškega zunanjega ministrstva so ZDA znova podprle ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obsodile srbsko politiko.