Od 12. do 19. aprila 2024 bo potekal Evropski teden mladih (ETM), ki ga Evropska komisija organizira vsaki dve leti in je posvečen spodbujanju udejstvovanja, sodelovanja in aktivnega državljanstva mladih po vsej Evropi in zunaj nje. V okviru ETM bodo tako organizirane številne aktivnosti, mnoge med njimi pa bodo opozarjale tudi na priložnosti in rezultate izvajanja evropskih programov za mladino.

Pred dvajsetimi leti smo se Slovenci na referendumu prepričljivo odločili za včlanitev v Evropsko unijo. Referendum je potekal 23. marca 2003, za vstop pa je glasovalo skoraj 90 odstotkov volivcev. Volilna udeležba je bila nekaj manj kot 60-odstotna, izid referenduma pa je bil za državni zbor zavezujoč in nepreklicen.

Od osamosvojitve leta 1991 naprej je bil ključen zunanjepolitični cilj Slovenije, da postanemo člani Evropske unije. Pri doseganju tega cilja je imel pomembno vlogo tudi Državni zbor. V času pristopanja sta bili njegovi najpomembnejši »evropski« nalogi prilagoditev slovenskega pravnega reda evropski zakonodaji in potrjevanje pogajalskih izhodišč Slovenije za pogajanja z Evropsko komisijo.

To je Agencija Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (angleško European Union Agency for the Cooperation of Energy Regulators - ACER). Ustanovljena je bila marca 2011 z zakonodajo Tretjega energetskega paketa in je ena od decentraliziranih agencij EU.

Maja letos ne praznujemo le 20 let od vstopa Slovenije v EU, ampak tudi od največje širitve EU. Zato je Belgija, ki trenutno predseduje Svetu EU, povabila vseh deset držav, ki smo se takrat pridružile EU, da s svetlobnimi instalacijami osvetlimo evropsko pot. Na festivalu BRIGHT, ki med 15. in 18. februarjem 2024 poteka v Bruslju, tako umetniki razkrivajo nove dimenzije evropske prestolnice.

Pred dvajsetimi leti je Evropsko unijo sestavljalo 15 držav. Leta 2004 naj bi se jim jih pridružilo še deset. Širitev je bila zato velik izziv z vidika zagotavljanja nadaljnjega učinkovitega delovanja in legitimnosti institucij EU. Le dve od kandidatk sta denimo imeli več prebivalcev od povprečja takratnih članic, kar bi pomenilo, da bi politična moč manjših držav po širitvi nesorazmerno narasla.

Državni zbor je bil med prvimi nacionalnimi parlamenti Evropske unije (EU), ki so ratificirali Lizbonsko pogodbo. Zakon o njeni ratifikaciji je sprejel 29. januarja 2008, torej ob začetku prvega slovenskega predsedovanja Svetu EU in takrat tudi Evropskemu svetu. Prav predsedovanje je bilo eden od razlogov za 'naglico', saj smo želeli pokazati zavezanost Slovenije projektu evropskega povezovanja.

16. januarja mineva 30 let odkar so vzpostavljeni diplomatski odnosi med Madžarsko in Slovenijo. Kakšni so ti po 30-ih letih, katere so najtesnejše vezi, ki povezujejo obe državi, kakšno je stanje obeh manjšin, smo povprašali oba aktualna veleposlanika, madžarskega v Sloveniji Andorja F. Davida in slovenskega v Budimpešti dr. Marjana Cencena. Intervju je nastal zadnje dni preteklega leta.

Enoletna prizadevanja slovenskih političnih predstavnikov na mednarodnem prizorišču so uresničila sanje številnih generacij Slovencev in obrodila sadove, ki so Slovenijo umestili na zemljevid enakopravnih držav v Evropi in svetu. Pot od jasno izražene volje Slovencev »ZA« samostojno državo na plebiscitu 23. decembra 1990 do mednarodnega priznanja Slovenije januarja 1992 je bila zahtevna in velik izziv za mlado državo, a jo je slovenski politični vrh izpeljal v rekordnem času in z najmanj možnimi žrtvami in zapleti. Odklanjanje samostojne poti na levem političnem polu in nasprotovanje sta se preobrnila tik pred plebiscitom, izid z 88,2 odstotka glasov za samostojno Slovenijo pa je presenetil tako rekoč vso slovensko javnost. Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991 so sledili vojaški napad jugoslovanske armade, zmaga Slovenije v vojni in umik sovražne vojske ter 23. decembra sprejetje slovenske ustave. V tem času so potekala uradna in neuradna dogovarjanja slovenskih politikov z mednarodnimi odločevalci, prizadevanja Slovencev v zamejstvu in po svetu ter številne akcije posameznikov, da bi Sloveniji zagotovili mednarodno priznanje.

V Ljubljani in Gorici se je nadaljevala burna obravnava v Zagrebu parafiranih sporazumov o pravicah italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški ter slovenske manjšine v Italiji. O njih so, spet s sodelovanjem predstavnikov Slovencev v Italiji, razpravljali skupščinska komisija za mednarodno sodelovanje, slovenska vlada in pa predstavnika Slovenije in Italije, zunanji minister Dimitrij Rupel in podtajnik na italijanskem zunanjem ministrstvu Claudio Vitalone, ki sta se srečala v Gorici. Italija je tam odtegnila podporo celo svojemu predlogu dvostranskega sporazuma o slovenski manjšini, ki ga je Slovenija odklanjala kot neuravnoteženega. Tudi po mnenju najvišjih slovenskih oblasti je bil podpis dokumentov nesprejemljiv, Slovenija pa je zagotovila, da bo italijanski manjšini kljub temu zagotavljala pravice, o katerih govori besedilo tristranskega sporazuma.

Sveti sedež je prehitel države Evropske skupnosti in priznal Slovenijo in Hrvaško dva dni pred njimi prav v času, ko je Badinterjeva komisija še oklevala glede objave dokumenta. Italija je poskusila z izsiljevanjem zagotoviti čim bolj normalno življenje svoji manjšini v Istri in na Reki, razdeljeni na suvereni državi, glede pravic Slovencev v Italiji pa je odklonila jasne obveznosti. Po razpustu Demosa so nekatere stranke vladne koalicije iskale novega mandatarja. Ljudska stranka bi podprla Drnovška.

Samo še vprašanje dni je bilo, kdaj bodo evropske države priznale Slovenijo. Nemčija je priznanje napovedala za 15. januar, podobno Avstrija in nekatere druge države. Obenem pa se je med tem dogajanjem na mednarodnem parketu razplamtela predvolilna bitka med slovenskimi strankami. Koalicija Demos ni bila več enotna, obtožbe in pozivi k odstopom pa so postajali vse pogostejši. V pričakovanju aprilskih volitev je vlada še vedno predlagala več ključnih zakonov na raznih področjih, nujno potrebnih prenove oziroma ureditve.

Na predkongresni konferenci Slovenskih krščanskih demokratov se je več kot dvesto udeležencev pogovarjalo o delovanju vlade v predvolilnem času in pripravah na volitve. Predsednik stranke Lojze Peterle je dejal, da konferenca podpira sklepe iz Dolskega in se zavzema za izvedbo volitev konec aprila, kar so pričakovali tudi od drugih podpisnikov teh sklepov.

Države članice ES so v Bruslju sprejele odločitev, da ne bodo skupaj priznale novih držav, ampak bo vsaka država članica to posamič storila. Časopis Dnevnik je objavil intervju z dr. Jožetom Pučnikom, ki je spregovoril o prihodnjih povezavah SDSS z morebitnimi koalicijskimi partnerji, slovenski obrambi in varnosti. Parlamentarni odbor za lokalno samoupravo je na seji obravnaval predlog zakona o lokalni samoupravi, po katerem bi se število občin v Sloveniji povečalo.

Dokončno mednarodno priznanje Slovenije je bilo nekaj dni pred 15. januarjem trdno dejstvo, naša država se je pripravljala tudi na vstop v nove povezave – tega dne je zunanji minister Rupel prošnjo za naše članstvo v OZN poslal generalnemu sekretarju te organizacije Butrosu Galiju. Na domačem političnem parketu pa je bilo vedno manj jasno, ali vlada sploh še uživa večinsko podporo v parlamentu, pojavile so se zamisli o »ekspertni vladi«, mediji pa so omenjali celo vrsto možnih kandidatov za mandatarski položaj.

Spomenka Hribar in Igor Bavčar sta v imenu Demokratske stranke odrekla podporo Peterletovi vladi, na napoved nove koalicije sta se odzvala Jože Pučnik in Janez Janša. Kljub sestrelitvi helikopterja misije Evropske skupnosti so se priprave na evropsko konferenco o Jugoslaviji nadaljevale. V ločenih izjavah sta Avstrija in Italija napovedali priznanje Slovenije in Hrvaške v nekaj dneh. V Beogradu je odmeval odstop Veljka Kadijevića, v Ljubljani so bili sindikati kritični do vlade.

Pred 30 leti, tik pred mednarodnim priznanjem Slovenije, ni bilo veliko ljudi, ki bi javno razmišljali, kdo je največ pripomogel k samostojni slovenski državi. V medijih so se pojavljale večinsko slabe novice o slabem gospodarskem stanju, »amaterskem« vodenju vlade, sporih v vladi, potrebi po čimprejšnjih volitvah in podobno.

Mednarodno priznanje Republike Slovenije je bilo dejstvo. Države, ki so bile s svojim uradnim in neuradnim vplivom v Evropski skupnosti zelo pomembne za novi mednarodnopravni položaj Slovenije, so se za priznanje že odločile: Nemčija na uradni ravni, druge članice ES naj bi ji kmalu sledile. Evropa je jasno pokazala, da zanjo jugoslovanske federacije ni več. Še vedno pa je bil dokaj odklonilen odnos ZDA in s tem vrste držav, ki so svoje stališče do neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik uravnale po zgledu Busheve administracije.

Minister za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrij Rupel je poslal pismo ameriškemu državnemu sekretarju Jamesu Bakerju. V njem ga je obvestil o pogledih Slovenije na dvostranske odnose med državama, slovenskih ocenah jugoslovanske krize in vojne ter pogledih na nekatera mednarodna vprašanja.

Na Hrvaškem je bilo čutiti prve posledice dogovorjenega premirja, medtem ko je v Sloveniji še vedno odmevala razpustitev Demosa. Ob tem spoprijemanje z vsemi možnimi posledicami prejšnjega sistema ni olajšalo dela vladajočim. Brezposelnost je naraščala, naraščalo je tudi število hrvaških beguncev, ki je v teh dneh po podatkih Rdečega križa prerastlo število 22 tisoč. S sosedo se je urejalo tudi gospodarsko sodelovanje. Tako je bila Slovenija v pričakovanju obravnave predloga sporazuma o gospodarskem sodelovanju s Hrvaško na njeni vladi. Bilo pa je tudi veliko razlogov za veselje – med njimi prvi pokal Vitranc v samostojni Sloveniji, sicer 31. po vrsti, ki je bil napovedan za prihajajočo nedeljo.