Skoči do osrednje vsebine

Evropska unija je bila februarja 2003 pripravljena na največjo širitev v svoji zgodovini

Pred dvajsetimi leti je Evropsko unijo sestavljalo 15 držav. Leta 2004 naj bi se jim jih pridružilo še deset. Širitev je bila zato velik izziv z vidika zagotavljanja nadaljnjega učinkovitega delovanja in legitimnosti institucij EU. Le dve od kandidatk sta denimo imeli več prebivalcev od povprečja takratnih članic, kar bi pomenilo, da bi politična moč manjših držav po širitvi nesorazmerno narasla.
Odprti knjigi, v kateri so lastnoročni podpisi

Pogodba iz Nice | Avtor: Vir: Evropska komisija

Evropsko unijo naj bi na širitev pripravila Amsterdamska pogodba, ki je začela veljati 1. maja 1999, a ji to ni uspelo. Tedanje države članice so se zato na Evropskem svetu v Helsinkih konec leta 1999 dogovorile, da je treba pred nadaljnjo širitvijo sprejeti pogodbo, ki bo naslovila odprta institucionalna vprašanja oz. tako imenovane amsterdamske ostanke.

Dogovor so izpolnili s Pogodbo iz Nice, ki je bila podpisana 26. februarja 2001 in je začela veljati 1. februarja 2003. To pomeni, da je pogodba, glede na sklepe Evropskega sveta iz leta 1999, stopila v veljavo z enomesečno zamudo. Zapleti so nastali potem, ko so Irci na referendumu najprej zavrnili pogodbo. Na drugem referendumu so Irci podprli pogodbo, tako da se je EU s 1. majem 2004 razširila na 25 članic.

Evropska unija temelji na načelu pravne države, kar pomeni, da vsak ukrep EU temelji na pogodbah, ki so jih po demokratičnem postopku potrdile vse države članice EU. Če Pogodbe iz Nice ne bi potrdile vse članice, bi torej vrata v EU desetim državam 1. maja 2004 ostala zaprta.

Tudi za pristopne pogodbe za prihodnje širitve EU velja isto načelo pravne države. V demokratičnih postopkih bodo morale vsako pristopno pogodbo potrditi vse države članice EU. Zato je zelo pomembno, da v pristopnih pogajanjih naslovimo vse dileme in iščemo skupne rešitve.