Jugoslovanska armada je še zmeraj nevarna

Slovensko predsedstvo v razširjeni sestavi je poslalo pismo predsedstvu SFRJ, kjer so opozarjali na kršitve brionskih dogovorov, ki so jih sprožale JA in zvezne oblasti. Opozorili so, da letališča v Sloveniji še niso odprta, da se v Srbiji nadaljuje mobilizacija, armada krepi svoje enote na slovenskih tleh ter še vedno iz zraka opazuje in snema določena območja po Sloveniji. Helikopterji so ta dan leteli nad Črnomljem, Metliko in Ribnico. Pet oklepnikov na Jelšanah je zahtevalo prosto pot proti Ilirski Bistrici, pri čemer pa niso dovolili, da bi jih slovenski policisti pregledali. General Marjan Čad je vojakom dal ukaz, naj streljajo, če bi kdo skušal pregledati vozila. Prebivalci Ilirske Bistrice so zaradi kršitev dogovora o ustavitvi ognja vojašnici odklopili elektriko in vodo, nakar so v vojašnici tanki vžgali motorje. Po pogajanjih so vojašnici vrnili vodo in elektriko, tanki pa so ugasnili motorje. Položaj je bil zapleten tudi v okolici vojaškega letališča Cerklje ob Krki, kjer poveljstvo kmetom ni dovolilo priti na svoje njive.

Kljub nevarnosti vnovične vojne so slovenske oblasti na podlagi Brionske deklaracije izpuščale zajete vojne ujetnike. Pri tem pa so zahtevali, da tudi organi jugoslovanske vojske sporočijo Rdečemu križu, koliko zaprtih častnikov in vojakov slovenskih državljanov imajo v svojih vojašnicah. Hkrati je slovenska stran zagotavljala pravno varnost in fizično varovanje vseh, ki so pobegnili iz JA in njihovih vojašnic. Moč JA v Sloveniji je zaradi pobegov v naslednjih dneh vse bolj slabela.

Blokade je slovenska stran odmaknila iz neposredne bližine vojašnic. A hkrati so bile vse vojašnice pod nadzorom, starešine pa so se morale javljati ob izhodu. Pri vračanju zaplenjenega orožja in opreme je slovenska stran poskušala čim bolj zavlačevati.

Ob pomembnih prometnicah so bili pripravljeni španski jezdeci, ki so jih dopolnjevali z več ton težkimi betonskimi piramidami, ki bi ob morebitni novi vojaški agresiji učinkovito zaustavile tanke in druga oklepna vozila.

Tudi običajni ljudje so se zavedali, da nevarnost še ni minila. V Ljubljani so tako v enem dnevu prodali skoraj 20.000 zaščitnih mask, namenjenih za zaščito dihal in oči v primeru kemičnega napada. V portoroško marino pa je priplula največ ena jahta z dnevnimi gosti na dan. V običajnih časih so imeli 40 takih prihodov na dan.

Poteze jugoslovanskih oblasti

Svet guvernerjev Narodne banke Jugoslavije tudi po brionski deklaraciji in kljub zahtevam zvezne vlade ni preklical odloka, ki je od razglasitve samostojnosti naprej Slovenijo in Hrvaško izločal iz jugoslovanskega denarnega sistema. Sloveniji je bil tako še naprej ustavljen dotok gotovine, prepovedan vstop na jugoslovanski devizni trg in najemanje tujih posojil. Vojna se je tako z vojaškega področja razširila na gospodarsko. Gospodarska zbornica Slovenije je opozorila gospodarsko zbornico Jugoslavije pred škodljivimi posledicami trgovinske vojne. Podjetja iz nekaterih republik Jugoslavije so namreč blokirala plačila slovenskim podjetjem. Poleg tega so se dogajale zaplembe stavb in opreme slovenskih podjetij.

Zvezni izvršni svet je na ustavnem sodišču Jugoslavije sprožil postopek za ugotavljanje ustavnosti vseh osamosvojitvenih aktov Slovenije in Hrvaške. Med spornimi dokumenti sta bila tudi temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter ustavni zakoni o njenem uresničevanju.

Polkovnik Milan Gvero je na tiskovni konferenci obdolžil slovensko vodstvo, da v republiki nadaljujejo »perfidno vojno« proti JA. Zahteval je vrnitev vseh zajetih pripadnikov JA iz zaporov. Zatrdil je, da vojaki slovenske narodnosti v JA uživajo vse pravice in da bodo odpuščeni, ko bodo odslužili svoj vojaški rok. Razlagal je, da mobilizacija rezervistov ni naperjena proti Sloveniji, ampak da je do nje prišlo, ker Slovenija in nekatere druge republike nočejo pošiljati nabornikov v JA.

Evropska predhodnica je komaj prispela v Ljubljano

Evropska skupnost naj bi v kratkem v Jugoslavijo postala opazovalno misijo, ki naj bi opazovala prekinitev sovražnosti. V Jugoslavijo je zato prispela predhodnica – enajstčlanska skupina gostov, da bi ti sprejeli dogovore glede delovanja misije. Gostje bi morali iz Beograda v Ljubljano priti že opoldne, pa zvezne oblasti niso bile pripravljene izdati dovoljenja za odprtje brniškega letališča. Poslanci Evropske skupnosti so z vztrajnostjo svojemu letalu le odprli prosto pot in so tako ob 18. uri prispeli na brniško letališče. Sledilo je srečanje z obrambnim ministrom Janezom Janšo, zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in ministrom za informiranje Jelkom Kacinom.

Slovenski problem je s sprejetjem Brionske deklaracije tako postal internacionaliziran. Čedalje bolj je Slovenija postajala sogovornik tujih diplomatov. Kakršne koli povezave in stiki s tujino so bili zato pomembni. Predsednik odbora za kulturo Rudi Šeligo je v intervjuju zatrjeval: »Umetniki se moramo odzivati, kjer koli je za to možnost, in izzivati s tem povratne informacije iz tujine. Smo namreč v razvojni fazi, ko moramo še in še ponavljati informacije o svojem obstoju in o dogajanjih pri nas.« S tega vidika je dobre stike s tujino gojil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ta dan se je na sprejemu pri predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu mudil Jacques Blot, direktor za Evropo v ministrstvu za zunanje zadeve Republike Francije. Popoldne se je sestal še z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem.

Avtor: Matej M. Kavčič

Viri in literatura:

• Delo, 12. 7. 1991.
• Večer, 12. 7. 1991.
• Slovenec, 12. 7. 1991.
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana 1992.
• Bela knjiga slovenske osamosvojitve. Nova obzorja, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.