Skoči do osrednje vsebine

Polnopravno članstvo v Natu je strateški cilj, ki smo si ga v Sloveniji zastavili že ob osamosvojitvi. Za članstvo smo si prizadevali zaradi temeljnih vrednot, strateških varnostnih interesov in vitalnih državnih interesov.

Slovenija je članica Nata (v angleščini) postala 29. marca 2004. Povabilo za članstvo je bilo dokaz, da so nas tedanje članice prepoznale kot državo, ki je politično in obrambno sposobna prispevati k uresničevanju določb Severnoatlantske pogodbe; ta je ne glede na to, da velja že skoraj sedemdeset let, še vedno temeljni dokument evroatlantske skupnosti.

Članstvo v Natu je okrepilo našo varnost in prispevalo k našemu dolgoročnemu razvoju. Slovenijo je umestilo v politični in varnostni okvir najrazvitejših zahodnih držav ter utrdilo njeno mednarodno prepoznavnost kot demokratične, miroljubne in v povezovanje usmerjene države. Zato tudi leta 2015 sprejeta Deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije že v preambuli določa, da je Nato temeljni okvir za zagotavljanje varnosti naše države.

O Natu

Nato ali Severnoatlantsko zavezništvo je bilo ustanovljeno 4. aprila 1949 na podlagi 51. člena Ustanovne listine OZN, ki državam omogoča pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe. Države članice so se s podpisom Severnoatlantske pogodbe ali poznejšim pristopom k njej odločile združiti svoja prizadevanja za mir in varnost ter se, v skladu s Severnoatlantsko pogodbo in Ustanovno listino OZN, zavezale skupaj varovati svobodo, skupno dediščino in vrednote svojih narodov s političnimi in vojaškimi sredstvi.

S političnega vidika Nato spodbuja demokratične vrednote in omogoča posvetovanje zaveznic, krepi skupno reševanje varnostnih in političnih vprašanj ter s tem dolgoročno preprečuje nastanek sporov. Nato je zavezan mirnemu reševanju sporov, če pa diplomatska prizadevanja spodletijo, ima vojaško sposobnost kriznega odzivanja in upravljanja na podlagi klavzule kolektivne obrambe (5. člen Severnoatlantske pogodbe).

Natov Strateški koncept

Ključne naloge in dejavnosti Nata, njegovo strateško okolje in cilje za vsako desetletje določa Natov strateški koncept (v angleščini). Veljavni koncept, sprejet leta 2010, potrjuje tri temeljne naloge Nata: kolektivno obrambo, krizno upravljanje in kooperativno varnost.

Kolektivna obramba

Kolektivna obramba in odvračanje pred sleherno grožnjo zoper katero koli državo članico Nata sta osnovni nalogi organizacije. Zaveznice lahko za mizo Severnoatlantskega sveta (angleško North Atlantic Council) odpremo katero koli vprašanje, ki nas skrbi v zvezi z varnostjo posamezne države članice. Zaveznice se vse leto vsakodnevno posvetujemo o vseh pomembnih vprašanjih evroatlantske varnosti. Odločitve na vseh ravneh sprejemamo na podlagi soglasja.

Zaveznice v Natu se v zadnjem desetletju spoprijemamo z varnostnim okoljem, ki je bolj raznovrstno, kompleksno, zahtevno in spremenljivo kot kadar koli prej od nastanka organizacije. Naša okrepljena obrambna in odvračalna drža sloni na konvencionalnih oboroženih silah, prednji prisotnosti, združenih zračnih in pomorskih silah, kibernetski obrambi, civilni pripravljenosti, spoprijemanju s hibridnimi grožnjami in sodelovanju z Evropsko unijo. Poseben pomen pri tem ima izvajanje valižanske zaveze o obrambnih izdatkih.

Krizno upravljanje

Skrb za varnost na območju držav članic Nata včasih zahteva ukrepanje zunaj zavezniških meja in vzpostavljanje stabilnosti v Natovi soseščini. V zavezništvu na podlagi soglasja prispevamo k učinkovitemu preprečevanju sporov, dejavnemu vključevanju v obvladovanje kriznih razmer in k skupnim prizadevanjem v boju zoper terorizem.

Nato trenutno s približno 20.000 pripadniki deluje v mednarodnih vojaških operacijah in misijah kriznega upravljanja v Afganistanu, na Kosovu in v Sredozemlju. Poleti 2018 se je vzpostavila nebojna misija v Iraku, kjer Nato pomaga pri vzpostavljanju in usposabljanju iraških varnostnih sil in struktur. Več o sodelovanju Slovenije v operacijah Nata lahko preberete v temi Mednarodne operacije in misije.

Kooperativna varnost in Natova partnerstva

Nato ni samo obrambno, temveč tudi varnostno zavezništvo. Sodelovanje s partnerji (v angleščini), državami in mednarodnimi organizacijami, ki niso člani Nata, postaja čedalje pomembnejše. Spodbujanje širokega partnerstva, sodelovanje in dialog z drugimi državami ali organizacijami na evroatlantskem območju z namenom izboljšanja preglednosti delovanja, vzajemnega zaupanja in sposobnosti za skupno ukrepanje z Natom je najboljše zagotovilo za krepitev varnosti na evroatlantskem območju, saj se v zapletenem mednarodnem varnostnem okolju nobena država ali organizacija ni sposobna sama učinkovito spoprijemati s sodobnimi varnostnimi izzivi. Različni Natovi partnerski formati so okvir za politični dialog in regionalno sodelovanje na področju varnosti in obrambe ter spodbujanja skupnih vrednot.

Kronologija vključevanja v Nato

1993 – Državni zbor Republike Slovenije je sprejel Resolucijo o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti. 

1994 – Demokratično izražena politična volja za približevanje Slovenije Natu je bila prvič jasno zapisana v dopolnilih k Resoluciji o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti, sprejetih v Državnem zboru januarja 1994. Na temelju tako izražene odločitve slovenskega parlamenta se je Slovenija 30. marca 1994 med prvimi vključila v Partnerstvo za mir (PzM) in še isto leto postala pridružena partnerica v Severnoatlantski skupščini (NAA).

1995 – Slovenija je začela izvajati prvi cikel procesa načrtovanja in ocenjevanja (Planning and Review Process). V tem procesu, ki poteka vsako leto, država predstavi svojo državno obrambno politiko in načrtovanje, določi udeležbo v mirovnih in humanitarnih operacijah ter opredeli politiko omejevanja širjenja orožja za množično uničevanje. Tega leta je Slovenija predala svoj prvi individualni partnerski program (IPAP). Avgusta istega leta so se pripadniki Slovenske vojske prvič udeležili vaje PzM, ki je potekala v ZDA (Cooperative Nugget). Podpisan je bil tudi Sporazum o statusu sil in tranzitu sil IFOR oziroma SFOR.

1996 – Slovenija je konec januarja postala polnopravna članica Severnoatlantskega sveta za sodelovanje (NACC). Politična odločitev za članstvo v Natu je bila nedvoumno izražena v 11. aprila 1996 sprejetem sklepu Državnega zbora, ki pravi, da »Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru sistema kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v Natu«. Slovenija se je kot prva med partnerskimi državami odzvala na predlog Atlantskega zavezništva za individualni dialog z Natom in ga kot prva partnerska država 17. aprila 1996 tudi začela. V treh krogih individualnega dialoga je celovito predstavila svoj politični, gospodarski in obrambni ustroj.

1997 – Državni zbor je aprila sprejel Deklaracijo o vključevanju v Nato. Avgusta je tedanji predsednik republike Milan Kučan podpisal ukaz o ustanovitvi Misije Republike Slovenije pri Natu. Oktobra je Slovenija napotila pripadnike Slovenske vojske v SFOR.

1998 – Vlada je februarja predstavila državno strategijo za vstop v Nato. Oktobra je Slovenija odprla svoj zračni prostor za prelete zračnih plovil zveze Nato. V večjem delu Slovenije je potekala največja Natova/partnerska vaja zunaj območja zveze Nato dotlej (Cooperative Adventure Exchange '98), na kateri je sodelovalo več kot 6000 vojakov iz držav članic in partnerskih držav. 

1999 – Države članice Nata so na vrhu v Washingtonu aprila tega leta sprejele Akcijski načrt za članstvo (ANČ). S sprejetjem letnega nacionalnega programa (LNP) za izvajanje ANČ za leti 1999/2000 in njegovo predajo se je Slovenija vključila v proces ANČ. 

2000 – Aprila je v Sloveniji potekala raziskovalna delavnica zveze Nato. Prvi cikel ANČ 1999/2000 se je sklenil maja 2000 z zasedanjem Severnoatlantskega sveta s Slovenijo. V LNP za obdobje 2000/2001 je Slovenija že drugič predstavila dejavnosti in svoje cilje, načine in roke njihovega uresničevanja.

2001 – Slovenija je pripravila tretji letni državni program za obdobje 2001/2002, ki ga je vlada sprejela septembra in oktobra predala mednarodnemu sekretariatu Nata.

2002 – Slovenija je septembra Natu predala LNP ANČ za leti 2002/2003. 21. in 22. novembra je bila na vrhunskem zasedanju Nata v Pragi povabljena – skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Litvo, Latvijo, Romunijo in Slovaško –, da začne pristopne pogovore za članstvo. 26. novembra je slovenska vlada prejela formalno pisno povabilo generalnega sekretarja Nata, da začne pristopne pogovore. 24. decembra je vlada sprejela izhodišča za pristopne pogovore z Natom.

2003 – Pristopni pogovori z Natom so potekali v dveh krogih (21. in 31. januarja). Vlada je 23. januarja sprejela Pobudo za pristop k Severnoatlantski pogodbi. 23. marca je na referendumu 66,08 odstotka volivcev podprlo članstvo v Natu. 26. marca so stalni predstavniki devetnajstih članic Nata v Bruslju podpisali protokol o pristopu Slovenije k Natu. Slovenija je 15. oktobra Natu predala peti LNP RS za izvajanje ANČ za leti 2003/2004.

2004 – Državni zbor je 24. februarja sprejel Zakon o ratifikaciji Severnoatlantske pogodbe, listino o pristopu pa je Slovenija deponirala 29. marca pri depozitarju (ZDA) in s tem postala članica Nata. Marca tega leta so se slovenski vojaki pridružili mirovni misiji ISAF v Afganistanu.

Iskalnik