Skoči do osrednje vsebine

Vsebinska prenova strani še ni zaključena, zato so nekatere vsebine še nepopolne. Prosimo za razumevanje.

Dobrobit živali je zapleten in večplasten pojem z znanstvenimi, etičnimi, ekonomskimi, kulturnimi, socialnimi, verskimi in političnimi razsežnostmi in zbuja vedno večje zanimanje civilne družbe. Dobrobit živali torej opredeljuje kvaliteto življenja živali, kot jo zaznava žival.

Kvaliteta življenja živali vključuje različne elemente življenja – zdravje, zadovoljstvo in dolgoživost. Znanost je privzela dobrobit kot predmet znanstvenih raziskav in predvsem odgovarja na vprašanje, kaj je za žival kvalitetno življenje.

Zaradi ideoloških, religioznih, ekonomskih in socioloških pristopov se pripisuje posameznim elementom življenja različna stopnja pomembnosti, zato so se v svetu razvili trije temeljni koncepti ter pristopi k raziskovanju dobrobiti.

Prvi koncept povezuje dobrobit živali z njihovim naravnim okoljem. Živali naj bi živele v okolju, ki jim omogoča obnašanje na naraven način. Glavno izhodišče za oceno dobrobiti je izvajanje obnašanja, značilnega za določeno vrsto. Drugi koncept dobrobiti povezuje dobrobit z biološkim delovanjem živali. Osrednje vprašanje pri tem konceptu je, kako se žival prilagaja na različna okolja. Dobrobit živali je torej stopnja uspešnosti prilagoditve ćivali svojemu neposrednemu trenutnemu okolju. Pri tem je pomemben tudi genotip živali. Glavni metodološki pristopi v okviru tega koncepta so ocenjevanje dobrobiti s pomočjo meril, ki kažejo na to, da ima osebek težave pri obvladovanju svojega okolja. V sklop kazalcev dobrobiti sodi predvsem ocenjevanje zdravstvenega stanja živali, poškodb, motenj v rasti, razvoju in reprodukciji ter kvantitativne meritve fizioloških vrednosti in meritve obnašanja. Tretji koncept se navezuje na subjektivne občutke živali. Previdnost pri tem konceptu je potrebna, saj ga je mogoče smiselno uporabljati le za čuteče živali, in definira dobrobit kot subjektivno izkušnjo živali, kar je izredno težno objektivno meriti. Raziskovalni pristop, ki je širše uporaben, vključuje študije preferenc živali za različna okolja in stopnjo motivacije živali, da si pridobi ali da se izogne določenemu elementu v okolici.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bila raziskovalna vprašanja usmerjena na merjenje negativnih aspektov življenja – trpljenje, bolečine, strah, v zadnjih petdesetih letih pa se težišče raziskav v dobrobiti premika tudi k pozitivnimi vidikom življenja (ocenjevanje in merjenje veselja, igre, zadovoljstva).

Kako sta dobrobit živali in zaščita živali povezani?

Znanost nam poda informacije. Etika je veda, ki obravnava sprejemljivost ravnanj in odnosov do živali. Etična naravnanost družbe ščiti živali pred nesprejemljivim ravnanjem in iz tega izhaja zaščita živali. Predpisi (kot družbeni dogovor) ob upoštevanju znanstvenih informacij ter javnega mnenja odsevajo stanje družbe v odnosu do živali. 

Temelj zaščite in skrbi za dobrobit živali je odgovorno lastništvo. 

Zaščita živali je v Sloveniji ustavna kategorija (vrednota). Zagotovljena je z zakonodajo, ki je usklajena s sodobnimi evropskimi in svetovnimi standardi za zaščito živali. 

Zakonodaja s področja zaščite živali

Slovenija je postavila temelje skrbi za živali že v svoji ustavi. V 72. členu ta določa, da morajo biti živali zaščitene pred mučenjem.

Na podlagi zakona so sprejeti številni pravilniki, ki natančneje urejajo posamezna področja zaščite živali. Predpisi se spreminjajo in posodabljajo, saj se na področju zaščite in dobrobiti živali intenzivno raziskuje in nova znanstvena spoznanja vplivajo na znanje in vedenje o odgovornem ravnanju z živalmi.

Tako v Sloveniji zaščito živali zagotavlja Zakon o zaščiti živali, sprejet v letu 1998 in večkrat posodobljen, ter številni podzakonski akti, ki podrobneje urejajo posamezna področja, na primer področje rejnih živali, področje hišnih živali in podobno. Z vstopom v Evropsko unijo se je Slovenija ponovno zavezala načelom skrbnega ravnanja z živalmi. Lizbonska pogodba, ki je nasledila Amsterdamsko, izrecno navaja, da so živali čuteča bitja, in da je treba upoštevati potrebe za zaščito njihove dobrobiti. Iz te določbe izhaja cela vrsta evropske zakonodaje, ki je bila v času pristopa v Evropsko unijo prenesena v slovenski pravni red. Nekatera področja, ki zahtevajo še podrobnejšo skrb, kot na primer zaščita živali med prevozom in zaščita živali pri usmrtitvi, urejajo enotni evropski akti: Uredba Sveta (ES) št. 1/2005 ureja področje zaščite živali med prevozom, Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 pa ureja področje zakola. Uredbi se neposredno uporabljata v vseh državah članicah.

Zakon o zaščiti živali je krovni zakon, ki določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma kateri posegi na živalih so prepovedani. Nadalje določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, pri prevozu in pri izvajanju določenih posegov na rejnih živali. Prav tako določa pogoje, ki jih je treba zagotoviti pri izvajanju poskusov na živalih, pri zakolu in usmrtitvi živali in ureja postopke, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali.

Zakon o zaščiti živali je bil dvakrat dopolnjen. V letu 2007 so bila dopolnjena poglavja o prevozu in o poskusih na živalih. Z zakonom se je uvedel postopek odvzema nevarnih psov, ki so povzročili posebno hude telesne poškodbe ali smrt in ravnanje s tistimi psi, ki so povzročili lahke telesne poškodbe. V letu 2013 pa je bil zakon dopolnjen z novimi poglavji o poskusih na živalih, natančneje je opredelil obveznosti lastnikov psov glede označevanja in registracije psov ter prepovedal preprodajo psov, uporabo divjih živali v cirkusih in rejo živali za krzno.

Na podlagi zakona so sprejeti številni pravilniki, ki natančneje urejajo posamezna področja zaščite živali. Predpisi se spreminjajo in posodabljajo, saj se na področju zaščite in dobrobiti živali intenzivno raziskuje in nova znanstvena spoznanja vplivajo na znanje in vedenje o odgovornem ravnanju z živalmi.

Dobrobit živali globalno

Ob upoštevanju, da je zdravje živali ključna sestavina dobrobiti živali in ob vse večjih zahtevi držav članic je  Svetovna organizacija za zdravje živali  (OIE)  leta 2002 razširila svojo pristojnost tudi na dobrobit živali in tako prevzela vodilno vlogo pri pripravi in širjenju standardov dobrobiti živali na globalni ravni.

Na podlagi tega novega mandata je OIE pričela s ciklom globalnih konferenc o dobrobiti živali, dobrem počutju živali, ki se je začel leta 2004, s ciljem pomagati vsem državam članicam pri izvajanju sprejetih standardov dobrobiti živali ob upoštevanju kulturnih in gospodarskih razlik med regijami in državami sveta.

Ena dobrobit je poziv k obravnavi dobrobiti živali, dobrobiti ljudi in varovanja okolja skupaj in poenoteno ter temelji na treh predpostavkah:

  • izboljšanje dobrobit živali pomeni izboljšanje dobrobiti ljudi in obratno,
  • prepoznavanje neposredne povezave dobrobiti živali z dobrobitjo ljudi (dvig dobrobiti ljudi, ki imajo vpliv na dobrobit živali, pomeni tudi izboljšan odnos do živali) izboljšanje sodelovanja veterinarskih služb, socialnih služb in drugih …,
  • zaščita okolja je nujna, da bi lahko zaščitili dobrobit živali in tudi dobrobit ljudi.

Predvsem pa je ključnega pomena javen konstruktiven dialog med vsemi vpletenimi stranmi; dialog politike, lokalnih skupnosti, nevladne sfere, industrije, trgovskih verig, ter nenazadnje skrbnikov in lastnikov živali.

Iskalnik