Skoči do osrednje vsebine

Vsebinska prenova strani še ni zaključena, zato so nekatere vsebine še nepopolne. Prosimo za razumevanje.

Družina naj bi bila varno okolje, v katerem so izpolnjene osnovne biološke, duševne in socialne potrebe vseh njenih članov. Kadar ta temeljni gradnik družbe načne nasilje, utrpijo največjo škodo njeni najranljivejši člani, posebej otroci. Naša dolžnost zato je, da ozaveščamo, preprečujemo, raziskujemo, rešujemo in kaznujemo nasilje v družini.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje nasilje kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana nad drugim oziroma zanemarjanje družinskega člana, zalezovanje žrtve in telesno kaznovanje otrok. Nasilje se v družini pojavlja ne glede na socialno-ekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine družinskih članov.

Zaščita žrtve

Pristojni organi in organizacije so dolžni nasilje v družini obravnavati prednostno in storiti vse za zaščito žrtve. Ukrepi so odvisni od stopnje ogroženosti žrtve. Ob izbruhu nasilja žrtvi zagotovimo takojšen umik v krizni center, kjer ji nudimo strokovno pomoč in nastanitev. Če po izteku bivanja v kriznem centru še potrebuje nastanitveno podporo, se lahko umakne v varno hišo ali zatočišče. Žrtev ima pravico do brezplačne pravne pomoči in spremljevalca, ki jo spremlja v postopkih, ji pomaga pri zaščiti njene integritete in iskanju rešitev ter ji daje psihično oporo. Če je treba, lahko policija ali sodišče osebi, ki je povzročila nasilje, izrečeta tudi prepoved približevanja kraju ali osebi. Nasilnežu lahko sodišče na predlog žrtve prepove vstop v skupno stanovanje in tega po potrebi prepusti v izključno uporabo žrtvi. Žrtev tako ni več tista, ki se mora umakniti iz stanovanja in oditi v varno hišo ali materinski dom, temveč se bo poslej moral umakniti povzročitelj nasilja.

Otroci, ki so najranljivejša družbena skupina, so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved izpostavljanja otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, da ne bi bili zaradi pritiska medijev in stigmatizacije v družbi izpostavljeni še dodatnemu nasilju.

Pomoč tudi za za osebe, ki povzročajo nasilje

Zakon se ne posveča zgolj žrtvi, temveč tudi povzročitelju nasilja, ki prav tako kot žrtev potrebuje strokovno pomoč, da spremeni svoje vedenje. Tovrstno pomoč lahko povzročitelj nasilja poišče na centru za socialno delo, pri nevladnih organizacijah ali pri svojem izbranem zdravniku. Če čezmerno uživa alkohol ali je zasvojen z drogami, svetujemo, da se vključi v programe zdravljenja zasvojenosti.

Inšpekcijski nadzor

Naloge, ki jih izvajalcem socialnovarstvene dejavnosti nalagajo veljavni predpisi, nadzoruje socialna inšpekcija na Inšpektoratu za delo. 

Iskalnik