Na vprašanje kako vidi Slovenijo danes, predvsem v smislu gospodarstva, kreativnosti, poslovnih priložnosti, svojih izkušenj, Franci Petek, nekdanji svetovni prvak v smučarskih skokih, novinar na komercialni televiziji, doktor geografije, direktor Smučarske zveze Slovenije, vzgojitelj pedagogike Montessori, zdaj direktor Zavoda za šport RS Planica, odgovarja: »Ponosen sem da živim v Sloveniji, govorim slovenski jezik, sem Slovenec. Svojim otrokom poudarjam, da živimo v deželi kamor vsi želijo na počitnice. Sam sem imel priložnost videti številne manj in bolj oddaljene države.«

S Francijem Feltrinom - nekdanjim poslancem Demosa, dolgoletnim sodelavcem Svetovnega slovenskega kongresa, podpredsednikom Združenja VSO in dejavnim piscem na portalu Časnik - smo se pogovarjali o spominih na pomembne dogodke iz leta priprav na slovensko osamosvojitev, o tem kako vidi Slovenijo danes in drugih razmislekih.

Zavest o tem kakšen čas smo doživeli pred 30-imi leti bo še prišla za nami, naša generacija je razumela, da je prišel čas, ko bi lahko sanje o svoji državi uresničili, v intervjuju poudari prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji. Že od Sama naprej smo živeli z državotvorno zavestjo, tudi Prešeren se spominja tistih časov, ampak ne leta 1848, ne 1918, ne 1941 ali ali 1945 ni bilo izpolnjenih političnih pogojev za to. To pot pa je z zmago Demosa tista linija, ki je zmagala na volitvah z državotvorno idejo, imela v rokah zakonodajno in izvršilno oblast. Če smo lahko veseli ob Rogljiču, Pogačarju, Dončiču, se moramo veseliti tudi vrednot slovenske osamosvojitve, izpostavlja naš sogovornik.

Z Gorazdom Pučnikom smo se v letu, ko Slovenija praznuje svoj 30. rojstni dan pogovarjali o očetu slovenske državnosti, njegovem očetu Jožetu Pučniku. Z nami je delil spomine iz otroštva in nam zaupal, kakšen človek je bil Jože Pučnik v krogu svoje družine, človek, kakršnega kamere niso pokazale.

Alfred Brežnik - Fredi, elektroinženir, podjetnik in dolgoletni generalni častni konzul Republike Slovenije v Novem Južnem Walesu v Avstraliji že vse življenje z vso požrtvovalnostjo in predanostjo deluje v prid slovenstva in domovine. V Avstralijo se je preselil leta 1959. Skupaj z drugimi rojaki v Avstraliji je bil še posebej aktiven v času osamosvojitve. Že pred osamosvojitvijo Slovenije je vodil intenzivne pogovore z avstralskimi politiki za priznanje Slovenije, Avstralija je tudi po njegovi zaslugi januarja 1992 kot prva čezmorska država priznala Slovenijo kot samostojno državo.

David Sipoš je v slovenski javnosti znan kot filmski ustvarjalec, režiser dokumentarno igranih filmov. Je prejemnik več priznanj z domačih in tujih filmskih festivalov, celo življenje povezan z ljubeznijo do domovine, do velikih, pomembnih Slovencev, med njimi je tudi njegov stari stric Fran Ksaver Meško, pisatelj in eden velikih ustvarjalcev 20. stoletja. S filmom skuša povezati Slovenijo, obuditi pomembne Slovence in trenutke naše zgodovine, kar ima, kot pravi, ves čas v mislih. Danes ima lasten filmski studio, večinoma ustvarja doma.

Željko Vogrin je veteran vojne za Slovenijo, deloval je kot kriminalist v Mariboru. V pogovoru je opisal aktivnosti Policije v prelomnih zgodovinskih časih, ko je bilo jasno, da se vojni z Jugoslovansko armado ne bo mogoče izogniti.

Ob 30-ti obletnici bojnih spopadov na Kumu so najvišji predstavniki vlade RS 2. julija na planinskem domu Kum počastili spomin na zračni napad JNA na tamkajšnji RTV oddajnik. Slavnostni govornik predsednik vlade Janez Janša je poudaril velik pomen takratnih dogodkov za nadaljnji razvoj osamosvajanja države, srečanja pa so se udeležili tudi vidni predstavniki političnega življenja. Slovesnosti so prisostvovali tudi številni veterani takratnih dogodkov. V pozdravnem govoru pa se je državni sekretar Marjan Dolinšek takole spominjal dogodkov izpred 30 let.

Milan Mikl je bil v času osamosvajanja strojevodja na železnici. Z nami je delil spomine na čas vojne za samostojno Slovenijo, ko so bili železničarji za boljše življenje pripravljeni tvegati vse.

Odvetnik Drago Štoka je bil zmeraj prepričan in nesebičen zagovornik demokracije in političnega pluralizma. Neprenehoma se je bojeval za pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji in si prizadeval za avtonomno politično nastopanje, ki presega ideološke razlike. V njegovih nastopih, spisih in knjigah sta vedno v ospredju oseba in dialoški odnos do bližnjega, še posebno, če nima enakih prepričanj. Z iskrivim sogovornikom smo se pogovarjali tudi o spominih na osamosvojitveno vojno v Sloveniji.

Pedro Opeka se je rodil leta 1948 v Buenos Airesu staršem slovenskega rodu. Družina je zapustila Slovenijo po tragičnih dogodkih ob koncu druge svetovne vojne. Kot misijonar že dolga leta deluje na Madagaskarju, kjer pomaga najrevnejšim že 32 let. Njegovo poslanstvo je ljubezen in sočutje. Predsednik vlade Janez Janša je v imenu slovenske države Pedra Opeko in njegovo humanitarno organizacijo Akamasoa, ki deluje v predmestju Antananariva na Madagaskarju, predlagal za Nobelovo nagrado za mir.

Franc Kangler je bil v času osamosvajanja zaposlen v Policiji kot kriminalist. Policija je imela v tistem času zelo pomembno nalogo. Zraven rednih nalog se je aktivno vključila tudi v obrambo domovine. Policija je bila takrat, zraven Teritorialne obrambe, prva realna slovenska moč, ki je začela varovati osamosvojitvene težnje slovenskega naroda.

Nekdanji baletni plesalec, koreograf, operni režiser, zgodovinar opere in baleta ter pedagog nam je razkril spomine na čas osamosvajanja države pred 30 leti ter predstavil obširen opus svojih del. Samo na odru ljubljanske Opere je nastopil v več kot 80 plesnih vlogah, njegov ustvarjalni opus pa obsega tudi 80 baletnih koreografij ter več deset režij. Je avtor več kot 30 knjig in več kot 500 člankov s področja opere in baleta, sodeloval pa je tudi pri približno 20 enciklopedičnih edicijah domačih in tujih založniških hiš. Zaslužen je tudi za mednarodni dan plesa, ki se od leta 1982 vsako leto praznuje 29. aprila in ga danes praznuje že ves svet.

Sonja Majer je veteranka vojne za Slovenijo. Pred 30. leti je bila v službi na Sekretariatu za obrambo v Domžalah. Z nami je delila spomine na čas, ko se je odločalo o usodi Slovenije.

Ob 30. obletnici samostojnosti države znane Slovence sprašujemo, kaj jim pomeni ta obletnica, ali se morda spominjajo kakšnega dogodka iz tistega obdobja, če so se takrat seveda že rodili, so jim morda starši kaj pripovedovali o času osamosvajanja in kaj jim pomeni imeti svojo državo.

Karolina Cvikl je veteranka vojne za Slovenijo in članica Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Z nami je delila svojo zgodbo iz časa osamosvajanja Slovenije, ko se je v najtežjih trenutkih odločila za prestop v Teritorialno obrambo.

27. junija leta 1991 je Zoran Dernovšek kot pripadnik Teritorialne obrambe RS in vrhunsko izurjeni strelec s protiletalskim raketnim sistemom Strela 2M sestrelil prvi sovražni helikopter v konfliktu na tleh nekdanje Jugoslavije. Po tridesetih letih se spominja usodnega dne sestrelitve helikopterjev JLA. Nedvomno gre za enega najpomembnejših trenutkov slovenske osamosvojitve, ki je odločilno vplival na potek dogodkov.

»Mi smo bili prva generacija, ki je morala po srednji šoli iti v vojsko, na fakulteto smo odšli šele po odsluženem vojaškem roku,« se spominja sedanji minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki je bil v času študija nekajkrat na leto vpoklican na vojaške vaje v Teritorialno obrambo. Tudi med vojno za Slovenijo je bil vpoklican, a kot poudarja, jo je bolj kot ne preživel v čakanju, za orožje ni prijel, saj ga ni bilo dovolj, ker je bila Slovenija razorožena. »Takrat smo dejansko doživeli, da se je ves narod, bodisi tisti, ki so bili v uniformi, bodisi tisti, ki niso bili, postavil za to, da dobimo svojo državo,« dodaja.

Pred tridesetimi leti smo Slovenci z odločitvijo za samostojnost postavili trdne temelje naše države. Kljub slovenski pripravljenosti za mirno razdružitev z Jugoslavijo, se vojni ni bilo mogoče izogniti. Nekateri naši očetje so v boju z jugoslovansko armado izgubili tudi življenje. Brez njihovih žrtev samostojne Slovenije ne bi bilo. Zato goji slovenski narod do osamosvojiteljev in vseh žrtev osamosvojitvene vojne hvaležnost in spoštljiv odnos.