Skoči do osrednje vsebine

Intervju: Jasmina Molan: »Smo na isti poti, imamo skupen cilj«

Pred tridesetimi leti smo Slovenci z odločitvijo za samostojnost postavili trdne temelje naše države. Kljub slovenski pripravljenosti za mirno razdružitev z Jugoslavijo, se vojni ni bilo mogoče izogniti. Nekateri naši očetje so v boju z jugoslovansko armado izgubili tudi življenje. Brez njihovih žrtev samostojne Slovenije ne bi bilo. Zato goji slovenski narod do osamosvojiteljev in vseh žrtev osamosvojitvene vojne hvaležnost in spoštljiv odnos.

Jasmina Molan

Jasmina Molan, hči padlega v osamosvojitveni vojni. | Avtor UKOM

Gospa Jasmina Molan, med žrtvami osamosvojitvene vojne je bil tudi vaš oče, gospod Jernej Molan. Kakšne spomine imate na svojega očeta?

Na svojega očeta imam zelo lepe spomine. Z očetom sva bila zelo povezana. Z njegovo izgubo sem izgubila tudi velik del sebe in tudi del otroštva, ki sem ga vseeno uspela z njim preživeti, skoraj enajst let.

Kaj vam pomeni njegova žrtev?

Zame je očetova žrtev nekaj svetega, je temelj, nekaj, kar bo zapisano v zgodovino naše države. Mislim, da so vse žrtve osamosvojitvene vojne pomemben temelj naše države. Na način, ko so se naši očetje odločili in šli v vojno, tudi za ceno svojega življenja. Prav njim moramo biti danes hvaležni, da imamo svojo državo, demokratično, samostojno, pravno in socialno državo. Vedno se bom borila, oziroma bila proti vsem, ki se bodo norčevali, delali satiro, iz žrtev osamosvojitvene vojne, njihovega števila, iz števila, oziroma dolžine trajanja osamosvojitvene vojne. Moramo se zavedati, da vojna v Sloveniji je bila, da žrtve so bile, da imajo te žrtve svoja imena in svoje družine in prav njim moramo biti hvaležni, da danes živimo v svoji državi.

Se morda spominjate očetovega odnosa do osamosvojitve?

Ja, se spominjam,  moj ati je bil tega zelo vesel. Veselil se je osamosvojitve Slovenije. Spomnim se tudi čakanja na rezultate plebiscitarne odločitve.

Spomnim se, da smo tisti zvečer doma odprli šampanjec in nazdravili temu. Ati je govoril vedno, da bo Slovenija druga Švica, a žal tega ni dočakal.

V času osamosvajanja ste bili skorajda še otrok, kako ste doživljali tisti čas in vojno za Slovenijo?

Moj ati je padel že prvi dan osamosvojitvene vojne in takrat se je na nek način končalo tudi moje otroštvo in moj pomen družine, kakršno sem do takrat doživljala.

V času vojne so v Brežicah zaradi bližine letališča Cerklje ob Krki zvočni signali velikokrat opozarjali na možnost letalskih napadov, zato je tudi oče, oziroma njegova krsta bila v času vojne doma. Od njega se nisem želela, oziroma zmogla posloviti, ker nisem želela sprejeti dejstva, da ga res ni več. Moje slovo od njega je bilo zelo hitro, stopila sem v sobo, v kateri je bila njegova krsta, in hitro šla iz te sobe ven. Nisem se udeležila njegovega pogreba. Mami je to odločitev takrat spoštovala in jo tudi sprejela.

Med vojno smo pa veliko časa preživeli pri tetini družini, ker so imeli hišo, ki je bila podkletena in smo se tam počutili varneje zaradi možnih bombnih napadov. Po tem, po končani vojni pa sem za nekaj dni šla na počitnice k drugi teti, ker nisem želela sprejeti dejstva, da našega atija ni več. Sestra je bila takrat stara leto in pol.

Za svoj enajsti rojstni dan sem se vrnila domov. Na praznovanju rojstnega dne, ki žal ni bilo praznovanje, pa smo se z mami, sestro in očetovo mamo, mojo staro mamo odločile, da moramo stopiti naprej v življenju. Prav mami in stari mami sem hvaležna za to, kar so nam dale, po tem ko smo ostale na nek način same.

Od teh dogodkov je minilo trideset let. Kako vidite samostojno Slovenijo danes?

Samostojno Slovenijo vidim pozitivno, menim da bi se bilo treba večkrat poistovetiti z njenim imenom. Imamo namreč besedo ljubezen (love) celo v imenu naše države. Žal pa premalokrat gojimo domoljubje in ljubezen do domovine, ves čas iščemo neke krivce, neke napake in sama sem mnenja, da je po tridesetih letih čas, da Slovenci stopimo zopet skupaj, da se zavemo, da smo vsi na isti poti, da imamo isti cilj in da nam bo uspelo, če bomo drugu drugemu prisluhnili in si medsebojno pomagali.

Zavedati se moramo, da imamo veliko, kar marsikatera druga država nima.

Da veliko stvari žal še nimamo postorjenih, a imamo znanje in verjamem, da bomo tudi to uspešno dosegli in se postavili ob bok največjim. Mogoče nekoč postanemo tudi druga Švica.

Gospa Jasmina Molan, zanima me, kako je država Slovenija poskrbela za svojce žrtev osamosvojitvene vojne?

Država Slovenija je za otroke padlih poskrbela s tem, da smo prejemali štipendije v času našega izobraževanja, uvrščeni smo bili na prednostno listo pri sprejemih v študentske domove, kdor je to potreboval. Starši padlih in žene padlih so bili upravičeni tudi do odškodnine, ki je bila takrat izplačana v zneskih, v kakršnih je bila.

Naše mame in stari starši so bili takrat s temi zneski zadovoljni, na način, da je bilo za nekaj poskrbljeno. Vendar smo prav zdaj v pogovorih s predstavniki vlade, da se uredi tudi položaj odškodnine za otroke, ker tem odškodnine niso bile izplačane in verjamemo, da je čas, da se to uredi.

Tudi če gledam na svojem primeru, ker sta imela mami in ati delavske plače in bi bila v vsakem primeru upravičena do štipendije, se je obveznost države do mene, kot hčere padlega končala po desetih letih, ko sem zaključila šolanje. Dvajset let država Slovenija nima do mene več nobene obveznosti, zdi se man pa vsem otrokom prav, da poskrbi tudi na ta način, da se nam izplača odškodnina. Trenutno smo v fazi pogovorov in obljubljeno nam je bilo, da bo do tridesete obletnice ta napaka države do nas tudi popravljena.

Je pa država naredila tudi simbolno gesto, po vašem očetu se namreč  imenuje ena izmed slovenskih vojašnic.

Tako je. Po mojem očetu se imenuje vojašnica Jerneja Molana v Cerkljah ob Krki, v neposredni bližini Brežic. S tem so se imena padlih teritorialcev znašla na imenih naših vojašnic in upam, da bo tudi to prispevalo k ohranjanju njihovega spomina v prihodnje.

Avtor: Franci Donko