Izginuli slovenski gradovi

Gradovi s svojo markantnostjo in pojavnostjo na hribih običajno močno zaznamujejo pokrajino pod seboj. Starejši so v prvi vrsti nastali za bivanjske potrebe, iz obrambnih namenov ter kot utrjena zavetja za stanovalce in okoliške prebivalce. K izginotju gradov so poleg njihovega opuščanja iz različnih razlogov (izgubila so prvotni obrambni pomen, za bivanje so postali neudobni, v dolinah so zgradili za bivanje prijaznejše graščine in dvorce) svoje prispevali tudi drugi dogodki in vzroki, posebej neprizanesljiv pa je bil do njih čas druge svetovne vojne. Marsikje so skale in razrušeno zidovje nato uničevali in raznašali še okoliški prebivalci, ki so material razpadajočih sten uporabili za gradnjo in popravila svojih hiš in gospodarskih poslopij.

Kljub materialnemu izginotju so zaradi svojega pomena skozi čas gradovi sledi pustili v pisnih arhivskih virih bodisi kot nekdanji sedeži gospostev, utrjene postojanke ali bogate in reprezentančne zgradbe, skrbniki nekdaj bogatih umetniških zbirk, zakladnic znanja in človeške materialne kulturne dediščine. Največ gradiva o izginulih gradovih, njihovi posesti in lastnikih najdemo v fondih graščin, upravnih in sodnih fondih ter arhivskih zbirkah (listin, urbarjev, rodovnikov, grbov, zapuščinskih inventarjev in drugih) ter med gradivom starih katastrov. Z naštetim gradivom smo predstavili zapuščino gradov Bela peč, Boštanj pri Žalni, Klevevž, Križ, Krupa, Kunšperk, Ojstrica in Postojna.

Razstava bo v parku pred arhivom na ogled do konca marca 2022, v nadaljevanju pa si jo lahko tudi v spletni obliki.