Upravno sodišče meni, da tretji stavek prvega odstavka 146. člena ZPP nesorazmerno posega v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in je v nasprotju s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ker predstavlja formalistično oviro za dostop strank do sodnega varstva oziroma ta dostop v celoti onemogoča. Upravno sodišče Ustavnemu sodišču predlaga, naj sporno določbo razveljavi in odloči, da jo je treba do spremembe veljavne zakonodaje razlagati tako, da sodišče tožbo lahko zavrže, ne pa da jo mora zavreči v vsakem primeru.

Vlada meni, da je zahteva za oceno ustavnosti tretjega stavka prvega odstavka 146. člena ZPP neutemeljena in da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave obsega pravico do dostopa do sodišča in zahteva, da je postopek, s katerim se uresničuje sodno varstvo, vsebinsko učinkovit. Za uveljavljanje procesnih pravic strank je temeljnega pomena prav pravilno vročanje. Le stranka, ki je obveščena o procesnih dejanjih sodišča ali nasprotne stranke, lahko enakopravno sodeluje v postopku in uveljavlja procesne pravice, ki omogočajo uresničevanje pravice do sodnega varstva. Določba tretjega stavka prvega odstavka 146. člena ZPP je namenjena temu, da sodišče že v začetni fazi zagotovi, da kljub dejstvu, da se tožnik ne nahaja v državi, v kateri je začel sodni postopek, to ne bo imelo vpliva na potek sodnega postopka in bo sodišče lahko na enak način, kot če bi tožbo vložila oseba, ki se nahaja v RS, oziroma na enak način kot toženi stranki, vročalo sodna in druga pisanja ter bo tako zagotavljalo, da bo tožnik ves čas postopka resnično seznanjen z vsemi sodnimi in drugimi pisanji, do katerih se bo zato lahko tudi izjavil. Zakonodajalec mora skladno z načelom zakonitosti in sorazmernosti sprejeti ureditev, ki izključuje arbitrarno poseganje v strankine pravice, kar pomeni, da mora biti poseg v pravice stranke neizogibno potreben in nujen. Temeljiti mora na stvarnem in razumnem razlogu. Vlada meni, da je veljavna ureditev stvarna in razumna, saj omogoča enostavnejše, hitrejše in cenejše vročanje sodnih pisanj stranki, ki je v tujini, in s tem nemoten potek postopka in sojenje v skladu s procesnimi pravili ter uresničevanje pravice do izjave stranke.

Določba o zavrženju tožbe v primeru, da stranka ne imenuje pooblaščenca za prejemanje pisanj, ne predstavlja formalistične ovire v pravdnem postopku, ki bi imela za posledico omejitev pravice do sodnega varstva, ampak se z njo le določa način izvrševanja pravice do sodnega varstva oziroma dostopa do sodišča. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam. Pri tem velja, da ima zakonodajalec pri pravnem urejanju pravdnega postopka široko polje prostega odločanja, med drugim zato, ker mora s celoto svojih odločitev zagotavljati delovanje sodstva kot veje oblasti, brez katere ni pravne države.