Na današnji seji vladnega odbora za gospodarstvo je Vlada Republike Slovenije sprejela mnenje o zahtevi Državnega sveta za ponovno odločanje glede novele Zakona o davku na tonažo v Državnem zboru. Vlada nasprotuje navedbam Državnega sveta ter Državnemu zboru predlaga, da se zakon v ponovnem odločanju sprejme.
Državni svet je podal zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o noveli Zakona o davku na tonažo, s katerim se želi uskladiti veljavni Zakon o davku na tonažo z odločbo Evropske komisije, s katero je bila podaljšana shema državne pomoči davka na tonažo. Državni svet v svoji zahtevi za ponovno odločanje kot glavno dejstvo navaja, da je ta potrebna zaradi nezadostnih varovalk, brez katerih se ustvarjajo pogoji, na podlagi katerih bodo po novi shemi državno pomoč prejemale družbe, ki niso lastnice niti ene ladje, kjer se omogoča davčnemu neplačniku prenos dejavnosti na nove družbe (t. i. by pass podjetja), ne da bi predhodno poravnal zapadle davčne obveznosti. Poleg tega Državni svet navaja, da bo s sprejemom novele Slovenija dokončno izgubila svojega ladjarja, kar bo imelo nepopravljive posledice za slovensko ladjarstvo in pomorstvo, za pomorsko šolo, pomorsko upravo, pristanišče, mornarico, pomorsko policijo in celotno primorsko regijo. Predlaga določitev instituta, da mora subjekt in njegove povezane osebe predložiti izjavo o poravnanih davčnih obveznostih ne glede na to ali so vsi prejemniki državne pomoči po Zakonu o davku na tonažo.
Vlada se z razlogi državnega sveta ne strinja, saj nakazujejo na popolnoma napačno razumevanje instituta državne pomoči, kot dela javnih sredstev, ki ga javni organi (ministrstva, občine, javni zavodi, skladi in agencije ter drugi javni organi) z namenom splošnega gospodarskega razvoja selektivno dodelijo subjektom, ki delujejo na trgu. Gre tudi za napačno razumevanje postopkov presoje te pomoči s strani Evropske komisije in na tej podlagi temelječih pravnih aktov Evropske unije. V primeru, da se novela zakona ne sprejme, bo to pomenilo, da bo državna pomoč, ki se izračuna kot razlika med davkom na tonažo in davkom od dohodkov pravnih oseb nezakonita. Komisija bo v tem primeru proti Sloveniji lahko odprla postopek ugotavljanja nezdružljivosti (neskladnosti) tako dodeljene pomoči in v primeru ugotovljene neskladnosti bo morala Slovenija takšno pomoč vračati. Na podlagi navedenega vlada nasprotuje navedbam državnega sveta ter dodatno utemeljuje primernost rešitev in predlaga, da se zakon v ponovnem odločanju sprejme.

Člani vladnega odbora za državno ureditev in javne zadeve so na današnji seji v dokončni obravnavi sprejeli mnenje o spremembah in dopolnitvah Zakona o delavcih v državnih organih. Predlog novele Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO-H), je Državnemu zboru Republike Slovenije predložila skupina poslank in poslancev (prvopodpisana Mateja Udovč). Spremembe in dopolnitve se nanašajo na tiste člene Zakona o delavcih v državnih organih, ki urejajo dopuste in odsotnosti z dela za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti.

Mnenje Vlade Republike Slovenije:
1. Odmera dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki ni dopolnil 15 let starosti
Področje določanja letnih dopustov za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti je urejeno s posebnim zakonom, to je ZDDO. Zakon o javnih uslužbencih je določil, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe ZDDO, razen členov, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo. Ker nova kolektivna pogodba še ni bila sklenjena, se letni dopust za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti še vedno odmerja skladno z določbami ZDDO.
ZDDO vsebuje določbe le glede določanja letnega dopusta, drugih določb glede letnega dopusta pa ZDDO ne vsebuje, zato se v ostalem uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih.
Kot je iz besedila ZDDO razvidno, določa maksimalno (skupno) število 3 dni iz treh različnih kriterijev: pogojev dela (hrup, vročina, vlaga ...), vodenja notranje organizacijske enote in socialnih in zdravstvenih razmer, kot so kronična in druga daljša bolezen javnega uslužbenca in skrb za otroke do 10 leta starosti. Navedena ureditev pomeni, da se sicer opredeli letni dopust po vseh naštetih kriterijih (npr. en dan za vodenje notranje organizacijske enote, en dan za kronično bolezen javnega uslužbenca in dva dni za vsakega otroka do 10 let starosti), vendar pa se glede na omejitev treh dni, skupno število dni letnega dopusta omeji na tri dni. Omejitev treh dni bi veljala tudi v primeru, da bi imel javni uslužbenec npr. štiri otroke do 10 let starosti.
Citirana ureditev je že bila predmet sodne presoje, in sicer je Višje delovno in socialno sodišče že leta 2005 odločilo, da ZDDO delavcu ne daje pravice do največ treh dni dopusta za vsakega od v tej določbi naštetih pogojev, ampak daje pravico do največ treh dni dodatnega dopusta, če delavec izpolnjuje enega, dva ali vse tri pogoje.
S predlogom ZDDO-H je predlagana sprememba 38. člena veljavnega ZDDO na način, da se kriterij skrbi za otroke izloči iz prvega odstavka – ter omejitve največ treh dni skupaj iz vseh kriterijev – in postane samostojni kriterij v drugem odstavku, pri čemer se pravica do dodanega dne letnega dopusta določi za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Vlada ugotavlja, da se na ta način pravica javnim uslužbencem do letnega dopusta za otroka določa na enak način, kot jo sicer določa ZDR-1 za ostale zaposlene.

2. Odmera dodatnega letnega dopusta za osebne in socialne okoliščine (invalidnost, nega in varstvo otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo)
V ZDDO-H se predlaga poenotenje pravice do letnega dopusta tudi iz kriterija osebnih in socialnih okoliščin.
ZDDO določa: »Delavcu, ki je dopolnil 50 let starosti, delavcu z najmanj 60% telesno okvaro ter delovnemu invalidu, delavcu, ki neguje in varuje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe, se letni dopust poveča za pet dni.«
Vlada ob pregledu in primerjavi v letu 1990 veljavnega besedila ugotavlja, da sta oba zakona, ki sta bila sprejeta leta 1990, tako ZDDO kot Zakon o delovnih razmerjih, imela enako dikcijo in določala pravico do povečanega letnega dopusta delovnemu invalidu in delavcu, ki neguje in varuje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe. Oba zakona sta torej pravico urejala enako. V Zakonu o delovnih razmerjih je bila dikcija spremenjena, in sicer je bila določena pravica do letnega dopusta invalidu in delavcu, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo. Termin invalid je obsegal tako delovne invalide na podlagi predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot tudi invalide na podlagi predpisov s področja zaposlovanja in usposabljanja invalidov, ki nimajo statusa delovnih invalidov. Veljavni ZDR-1 določa pravico do letnega dopusta med ostalim invalidu in delavcu, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke.
Predlagana rešitev sledi sistemskim spremembam, ki so se zgodile v treh desetletjih od sprejema ZDDO, in veljavni ureditvi na področju varstva otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, izenačuje pa tudi pravice vseh invalidov, saj predlagana ureditev ne določa povečanega letnega dopusta le za delovne invalide.

Upoštevaje vse navedeno vlada meni, da je smiselno, da se pravica do dodatnega letnega dopusta za otroka in na podlagi posebne okoliščine invalidnosti in nege in varstva otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, uredi na enak način za zaposlene, katerim se letni dopust odmerja na podlagi ZDDO, kot je urejeno v zakonu, ki ureja delovna razmerja. Predlagani ureditvi vlada ne nasprotuje.