Slovenija med naftno krizo (1979−1985): od »par–nepar« do bencinskih bonov

Predstavljeni dokument je nastal v obdobju tako imenovane druge velike svetovne naftne krize, ki se je začela z zmago iranske islamske revolucije v začetku leta 1979, z zrušenjem vladavine šaha Mohameda Reze Pahlavija in prevzemom oblasti ajatola Homeinija. Leta 1980 je izbruhnila še dolgotrajna vojna med Irakom in Iranom, ki je trajala do leta 1988. Zaradi političnih in vojaških razmer na Bližnjem vzhodu sta se zmanjšali proizvodnja in dobava nafte, kar je povzročilo pritisk na svetovni naftni trg. Hkrati je zaradi razvoja industrije naraščalo povpraševanje po surovi nafti in naftnih derivatih.

V nekdanji skupni državi, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), je upravljanje s surovo nafto in naftnimi derivati potekalo na zvezni ravni v Beogradu. Prvi varčevalni ukrep z naftnimi derivati je bil uveden že leta 1979 z Zakonom o omejitvi uporabe in vožnje osebnih in drugih motornih vozil, ki je predpisal zelo nepriljubljeno omejitev uporabe osebnih vozil in motornih koles po sistemu »par–nepar«. Po tem sistemu so lahko ob določenih dneh vozili le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice.

Na 91. seji Koordinacijske komisije Izvršnega sveta Skupščine Socialistične Republike Slovenije (SRS), ki je potekala 25. in 27. februarja 1980, so obravnavali Informacijo o povečanju cen naftnih derivatov, ki jo je pripravil Republiški komite za tržišče in cene v sodelovanju z Republiškim komitejem za finance. Iz dokumenta lahko razberemo, da so se v obdobju od oktobra 1979 do januarja 1980 cene surove nafte v povprečju povečale za 57,1 %. »V skladu s povečanjem cen surove nafte in kriteriji za določanje cen, ki jih je sprejel Zvezni izvršni svet SFRJ, so se rafinerijske cene naftnih derivatov v povprečju povečale za 42,69 %, maloprodajne cene pa za 26,7 %.« Povečali so se tudi stroški mednarodnega prevoza, in sicer za 18 %.

Iz dokumenta je razvidno, da se slovenski Izvršni svet in Republiški komite za tržišče in cene nista strinjala z načinom povišanja cen naftnih derivatov in z drugimi ukrepi, ki jih je 14. februarja 1980 sprejel Zvezni izvršni svet SFRJ. Predvsem se je zdelo nerazumljivo, da je bila zmanjšana stopnja temeljnega prometnega davka na dizel goriva, »saj se je razlika med maloprodajno ceno motornega bencina in dizel goriv ohranila na nerazumljivi višini, kar je pomenilo, da že dogovorjene prometne politike ponovno ne bo mogoče realizirati«. Posebej so opozorili tudi na odločitev »o izenačitvi cen domače nafte s ceno uvožene nafte« ter na zavrnitev predlagane »najbolj minimalne korekcije marž, kar organizacijam za distribucijo derivatov onemogoča poslovanje brez izgub«.

Iz druge dokumentacije v istem sejnem gradivu koordinacijske komisije je razvidno, da je Izvršni svet Skupščine SRS od leta 1978 dalje Zvezni izvršni svet večkrat seznanjal s potrebo po celovitem reševanju ključnih problemov na področju porabe in cenovne politike naftnih derivatov. V ospredju je bilo predvsem vprašanje usklajenosti cenovne politike z razvojno politiko naftnega gospodarstva. Hkrati je opozarjal na potrebo po ukrepih, s katerimi bi bilo gospodarstvo čim manj obremenjeno s povečanjem stroškov, ki je bilo posledica višjih cen naftnih derivatov. »S politiko drobnoprodajnih cen bi bilo treba hkrati slediti potrebi po postopnem povečanju sredstev za republiške in pokrajinske blagovne rezerve, povečanju marž za rezervoarski prostor ter povečanju tako imenovanega »cestnega dinarja«, namenjenega izgradnji magistralnih cest.«

V arhivaliji meseca so v prilogi navedene količine in cene surove nafte iz uvoza, povečanje rafinerijskih cen naftnih derivatov, spremembe stopenj prometnega davka, maloprodajne cene naftnih derivatov in poraba naftnih derivatov v letu 1979 v Sloveniji.

Po letu 1980 sta se naftna in gospodarska kriza v SFRJ vse bolj poglabljali. Inflacija je v tem obdobju presegla 30 %. Zaradi neučinkovitosti ukrepa, ki je omejeval vožnjo motornih vozil po sistemu »par–nepar«, so ga leta 1981 ukinili. Pomanjkanje naftnih derivatov so poskušali regulirati z Uredbo o omejitvi prometa z motornim bencinom in dizelskim gorivom, ki jo je oktobra 1982 podpisala predsednica Zveznega izvršnega sveta Milka Planinc. Z uredbo so bili uvedeni tako imenovani bencinski boni. Lastniki osebnih avtomobilov so bili upravičeni do 40 litrov goriva na mesec, za tovorna vozila, traktorje, motorna kolesa, čolne, ladje ter različne delovne in kmetijske stroje pa so bile določene druge količine.

Posebne omejitve so veljale za podjetja, društva, zdravstvene ustanove in druge uporabnike.Boni so se delili pri pristojnih organih. Stroške njihovega tiskanja, ki so znašali 0,40 takratnega dinarja, je plačal uporabnik. Izdajali so jih za obdobje treh mesecev. Boni so bili izdani v vrednostih za 5, 10, 20 in 50 litrov bencina ali dizla. V posameznem mesecu je bilo dovoljeno koristiti bone, izdane za ta mesec, ter neporabljene bone iz predhodnih mesecev.

Pred bencinskimi črpalkami so se vile dolge kolone vozil, na gorivo pa je bilo treba čakati ure in ure.

Bencinski boni so bili ukinjeni 1. januarja 1985, vendar se rast cen pogonskih goriv s tem ni ustavila. O nadaljnjem naraščanju cen poroča tudi članek, objavljen v Delu z naslovom »Novo leto je že prvo minuto pokazalo zobe in še bolj nagrizlo naše žepe«. V njem je navedeno, da so se cene ponovno zvišale zaradi višjih rafinerijskih cen in prometnega davka, zaradi česar je bil motorni bencin dražji za 13 %. Članek prinaša tudi pregled rasti cen pogonskih goriv v obdobju od leta 1981 do konca leta 1984. V tem času se je cena navadnega (86-oktanskega) bencina zvišala z 19 na 94,70 dinarja, cena super bencina (98-oktanskega) z 21 na 100 dinarjev, cena dizelskega goriva pa s 16,40 na 77 dinarjev. Podatki tako kažejo na izrazito rast cen pogonskih goriv.

Vesna Gotovina