Premišljevanje na Trgu republike v nedeljo, 14. maja 1995

»Spomin je pomembno določilo človeka, brez njega bi bili iztrgani iz časa in sožitja z drugimi. In vendar: govorimo tudi o slabem in nezanesljivem spominu. Kdo lahko z zanesljivostjo loči prvega od drugega? Kdaj lahko človek z mirno vestjo priseže na veljavnost svojega spomina in zanika enako veljavnost spomina drugih?«

S tem pronicljivim in vedno aktualnim samoizpraševanjem se prične tokratna arhivalija meseca, tipkopis z lastnoročnimi popravki z naslovom Premišljevanje na Trgu republike v nedeljo, 14. maja 1995, torej na dan, ko se je v Ljubljani odvijala proslava ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne. Avtor je Ciril Zlobec; letos obeležujemo tudi stoletnico njegovega rojstva.

Ciril Zlobec se je rodil 4. julija 1925 v Ponikvah pri Sežani kot sedmi, najmlajši otrok delavca in malega kmeta Alberta ter gospodinje Antonije. V bližnjem Avberju je obiskoval italijansko osnovno šolo, v Gorici pa opravil prve razrede gimnazije. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču, iz katerega so ga izključili »zaradi izrazite nacionalne zavesti«, saj je pesniško ustvarjal v prepovedanem slovenskem jeziku. Po začetku druge svetovne vojne se je leta 1942 povezal z Osvobodilno fronto in kraškimi partizani. Marca 1943 je bil skupaj s sovrstniki odpeljan v konfinacijo v italijanske Abruce. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je vrnil na Kras ter se vključil v Kosovelovo brigado, kjer je skrbel za organizacijo partizanskega šolstva. Konec vojne pa je kot borec IX. korpusa dočakal v Trstu, kjer je bil septembra 1945 demobiliziran.

Leta 1953 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenskega in ruskega jezika, nato deloval kot novinar in urednik. V kulturnih uredništvih Dela in Radiotelevizije Ljubljana je bil aktiven vse do leta 1986, kjer je ob koncu opravljal delo odgovornega urednika kulturno-umetniškega radijskega programa. Urejal je številne literarne revije, med drugim Besedo (1952–1957), in bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik revije Sodobnost (1969–1999). Aktiven je bil v stanovskih in akademskih organizacijah. Od leta 1953 je bil član Društva slovenskih pisateljev, v letih 1985–1986 pa predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije, kjer se je ob koncu odločno postavil proti poskusom uveljavitve srbskega hegemonizma. Leta 1985 je postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1989 redni član in maja tega leta še njen podpredsednik.

Njegov literarni opus je izjemen. Pesniško je debitiral že zelo mlad, prelomnico pa je pomenila leta 1953 izdana skupna zbirka Pesmi štirih (z Janezom Menartom, Kajetanom Kovičem in Tonetom Pavčkom). Sledile so številne samostojne zbirke, med njimi Pobeglo otroštvo (1957), Pesmi jeze in ljubezni (1968), Čudovite pustolovščine (1971), Nove pesmi (1985), Mojih sedemdeset (1995) in Čudež telovzetja (2004). Pisal je tudi romane (Moška leta našega otroštva, 1962; Moj brat svetnik, 1970; Spomin kot zgodba, 1998), eseje (Poezija in politika, 1975; Slovenska samobitnost in pisatelj, 1986; Priznam, rekel sem, 1988) ter spominsko knjigo Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (1992). Poleg tega je prevajal in bil prevajan v številne tuje jezike. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Tomšičevo (1956), Župančičevo (1976) in Prešernovo (1982).

Čas njegovega kulturniškega ustvarjanja se je prepletal z ambicijami po vidnejšem družbeno-političnem delovanju. Že leta 1944 je postal član Komunistične partije Slovenije. Bil je član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (1969–1978), poslanec Skupščine Socialistične republike Slovenije (1969–1974), član različnih komisij in odborov (npr. za idejno delo pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, svetu Univerze Edvarda Kardelja), v letih 1986–1989 pa podpredsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.

Leta 1989 je bil, kot predstavnik družbenopolitičnih organizacij, član Predsedstva Socialistične republike Slovenije. Na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je bil izvoljen v Predsedstvo Republike Slovenije; funkcijo je opravljal do leta 1992. V času osamosvajanja je pomembno sodeloval pri razpravah o novi ustavi ter bil med podpisniki Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Kot politik je ves čas z ostrim, a premišljenim kritičnim umom sooblikoval procese demokratizacije, opozarjal na narodno vprašanje, se zavzemal za slovenski kulturni prostor, odprte volilne liste in politične reforme. V prelomnem obdobju pa je odigral vidno vlogo pri osamosvojitvi ter v prvih letih slovenske državnosti.

Arhiv Republike Slovenije s posebno pozornostjo skrbi za zbiranje in hrambo gradiva, ki priča o osamosvajanju države. Med pomembnimi je fond Cirila Zlobca (SI AS 2092), ki vsebuje eseje, govore, razprave, pisma, objavljene in neobjavljene prispevke, intervjuje ter raznovrstno korespondenco. Gradivo se sicer dotika tematik od Zlobčevega zgodnjega kulturnega in družbeno-političnega delovanja do različnih tematik obdobja Jugoslavije in nastajanja samostojne Republike Slovenije. V njem najdemo razprave o smiselnosti praznovanja dneva upora proti okupatorju 27. aprila, zapise o Osvobodilni fronti in partizanskem šolstvu, dokumente iz obdobja urednikovanja Sodobnosti ter predsedovanja Zvezi pisateljev Jugoslavije. Zanimivi so dokumenti o zapletu ob nacionalnem programu Franceta Klopčiča, gradivo o šolski reformi »proti skupnim programskim jedrom« ter korespondence z Dobrico Ćosićem, Alojzijem Šuštarjem, Antonom Trstenjakom in Slobodanom Miloševićem. Ključen del predstavlja gradivo iz časa, ko je bil Zlobec član predsedstva, kjer najdemo gradivo o različnih kulturnih in družbeno-političnih vprašanjih, dokumente o »prisluškovalni aferi« pa tudi prošnje ljudi v stiskah.

Toda vrnimo se k 50. (danes 80.) obletnici konca druge svetovne vojne. Takrat je Zlobec v tekstu Premišljevanje na Trgu republike v nedeljo, 14. maja 1995, lepo ubesedil duh časa, svojo samorefleksijo in pronicljivo analizo, še kako aktualno tudi v današnji družbeno-politični realnosti. Stal je med množico in se spraševal o »zmagovalcih in poražencih«, o tem, ali je praznik priložnost za povezovanje ali za razkol slovenske družbe. Med drugim je zapisal: »Praznovanje zmage, zavedam se, bi moralo biti bolj radostno, bolj svetle tudi misli, ki se nanjo vežejo. In prav problem države je eden največjih paradoksov današnjega slovenstva. Državo sicer imamo, priborili smo si jo z orožjem in modrostjo, nanjo smo upravičeno ponosni in svet nam jo priznava, nimamo pa še prave zavesti o državi. Prav dogajanja ob petdesetletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom nas pred nami samimi in svetom razgaljajo kot razcepljeno skupnost, v kateri je strankarska rivaliteta, tako rekoč na življenje in smrt, več kot spoštovanje skupne države in njenih demokratičnih institucij.«

Več pa si lahko preberete v arhivaliji meseca oktobra.

Žiga Koncilija