Mednarodno pripravo nominacije Tradicije reje lipicancev za vpis na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva je vodilo Ministrstvo za kulturo Republike v sodelovanju s predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja. Večletno zahtevno delo je na Ministrstvu za kulturo vodila Špela Spanžel, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino. Večnacionalni projekt ponazarja skupno evropsko dediščino in jo postavlja v kulturni kontekst. Povezuje osem držav pogodbenic Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine: Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Italijo, Madžarsko, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Države so se pod slovenskim vodstvom povezale, da bi predstavile kulturno raznolikost in prakse družbenih pomenov, povezanih z rejo dobro znane pasme konj. 

Ob potrditvi uvrstitve je Špela Spanžel povedala: "Lipicanci imajo že stoletja simbolno vlogo v vseh osmih državah. Še danes predstavljajo številne skupnosti, kar priča o tesni čustveni povezanosti med človekom in konjem ter tudi o skladnem življenju naših prednikov z naravo in okoljem, ki ga sodobne družbe izgubljamo. Z vpisom potrjujemo močno kulturno dimenzijo, ki se med drugim kaže v bogati kulturni dediščini in družbenih pomenih, ki jih reja lipicancev prevzema danes. Tesno sodelovanje držav se po vpisu seveda nadaljuje. Pred nami je zaveza, da uveljavimo skupne ukrepe za varovanje te nesnovne dediščine, za kar smo se z nominacijo tudi zavezali."

Priprava nominacije je povezala predstavnike državnih kobilarn in zasebnih rejcev, strokovnjake za nesnovno dediščino, raziskovalce ter lokalne skupnosti. Projekt se je začel na pobudo državnih kobilarn, ki se posvečajo reji in vzreji lipicancev, od leta 2018 pa je potekal v izključno kulturni domeni in po pravilih Unesca, skrb zanj so prevzela kulturna ministrstva sodelujočih držav.

Vpis dokazuje obstoj in pomen nesnovne dediščine kot skupka znanj, praks in veščin, povezanih z rejo in vzrejo lipicancev. Zgodovinsko je utemeljena v okviru nekdanjega habsburškega imperija in avstro-ogrske monarhije. Gre za stoletni razvoj družbenih praks in kulturnih izrazov, ki so še danes del ritualov, praznovanj in sodobnega konjeniškega športa. Primarni namen reje konj, ki temelji na skrbno dokumentiranih izkušnjah in znanju o evoluciji pasme, je povezan s klasično dresuro in konjeniškim športom, s katerim se identificirajo vse sodelujoče države. V nekaterih državah je bil razširjen tudi na vsakdanje življenje vaških skupnosti, v katerih je bil lipicanec delovni konj. Konji nastopajo na številnih dogodkih, prireditvah ter praznovanjih in imajo močno simbolno vlogo. Naraščajoča vloga lipicancev je povezana s trajnostnim turizmom in terapijo s konji. Pomemben vidik vseh omenjenih aktivnosti pa je poseben odnos med človekom in konjem, ki temelji na zaupanju in v katerem je konj prepoznan kot enakovreden partner ali celo član družine.

Slovenija je imela doslej na Reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine vpisane štiri enote: Škofjeloški pasijon, Obhode kurentov, Klekljanje čipk v Sloveniji ter Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje kot del večnacionalnega vpisa. V postopku vpisa je babištvo kot del večnacionalne nominacije pod nemških vodstvom (odločitev o vpisu je predvidena v letu 2023), Slovenija pa sodeluje še pri širitvi vpisa suhozidne gradnje na tri nove države.

Na spletni strani Unesca je pod točko 7.b.40 objavljeno več informacij o nominaciji Tradicije reje lipicancev (v angleščini).