Na prostoru opuščenega pokopališča pri sv. Krištofu za Bežigradom je ljubljanska škofija v tridesetih letih 20. stoletja načrtovala gradnjo nove stavbe semenišča, ki bi ga poimenovala po slovenskem misijonarju Frideriku Baragi. Izdelavo načrtov je naročila pri arhitektu Jožetu Plečniku, vendar se je véliki mojster le nerad lotil novega projekta, saj ta ni odgovarjal njegovi idejni zasnovi območja za Bežigradom. Ta je med drugim predvidevala tudi postavitev Hrama slave, sakralnega objekta, ki bi primerno zaznamoval poslednje počivališče znanih Slovencev. Deloma je tej svoji ideji zadostil z ureditvijo Navja, ki ga je potisnil na skrajni desni (vzhodni) rob zemljišča.

Plečnik je leta 1936 izrisal načrt »Baragovega« semenišča v merilu 1:500. Zamislil si je štirinadstropno krožno stavbo, ki so jo na sredini povezovali prečni trakti, na severni strani pa je postavil pravokotni priključek, naslonjen ob nastajajočo Linhartovo cesto. V krožnem delu stavbe je predvidel sobe za semeniščnike, v osrednjem prečnem traktu pa kapelo in dvorano. Poleg osrednjega trakta je Plečnik najprej predvidel še dva dodatna trakta, ki bi z osrednjim oblikovala črko H znotraj krožnega dela. Kasneje je dodatna trakta opustil. Pravokotni trakt, ki bi se dotikal Linhartove ceste, naj bi bil namenjen za upravno stavbo, učilnice, kuhinjo in prostore za uslužbence. V Plečnikovi tlorisni zasnovi semenišča opazimo izris grških črk alfe (A), omege (Ω) in thete (Θ), kar potrjuje njegovo stremljenje k simboličnim povezavam med popolnostjo in bogom.

Plečnik več od načrtov v omenjenem merilu ni izdelal. Ker ti niso zadostovali za pričetek gradnje, se je moral bolj natančnih načrtov lotiti Anton Suhadolc, kar pa je privedlo do poslabšanja že tako skrhanih odnosov med obema arhitektoma in nazadnje vodilo v to, da se je Plečnik projektu in avtorstvu popolnoma odpovedal. V pismu Suhadolcu je decembra 1938 napisal: »… da ne morem reči, če se zida po mojih planih – Če pa se zida, vrši se to brez mojega ponovnega obdelovanja, brez mojih detailov etc. […] Baragovo je meni mrlič – Bog daj, da je Vam vsem življenje. Ne govorimo več o tem. Spoštljivo Plečnik«.

Po Suhadolčevih načrtih se je gradnja semenišča leta 1938 začela in do jeseni leta 1940 je polovica krožne stavbe že stala. Vselitev so planirali naslednje šolsko leto, načrti za izgradnjo severnega dela stavbe so bili pripravljeni v začetku leta 1941, vendar nadaljevanje gradnje zaradi vojne ni steklo. Semenišče je do danes ostalo zgrajeno do te faze in praga stavbe nikoli ni prestopila noga semeniščnika. Tudi po vojni semenišče ni služilo namenu, za katerega je bilo zgrajeno, saj je v petdesetih letih arhitekt Anton Bitenc stavbo preuredil v študentski dom, ki si še danes prostore deli s Pionirskim domom in Slovenskim mladinskim gledališčem. Mestna občina Ljubljana do leta 2025 predvideva prenovo in dokončanje stavbe po Plečnikovi zamisli.

Kljub Plečnikovemu nestrinjanju z novimi načrti lahko v dokončani stavbi nesporno vidimo njegov pečat. Glavno stopnišče s podesti na vsaki strani podpirajo stebri iz marmoriranega in glajenega mavca (tako imenovana tehnika stucco lustro), ki se zaključujejo z dorskim kapitelom. Na zunanjščini stavbe vidimo Plečnikovo idejo o štirih vrstah oken, ki jih vmes prekinjajo v stavbo umaknjeni balkoni. V osrednjem traktu je nad kapelo predvidel tudi zvonik, ki pa so ga ob Bitenčevi prenovi podrli.

Vanja Rupnik