Skoči do osrednje vsebine

Dali so mu piti črno olje

Goriškega rodoljuba, skladatelja, organista in zborovodjo Lojzeta Bratuža (1902–1937) so fašisti 27. 12. 1936 po pevskem nastopu njegovega zbora v Podgori prisilili piti mešanico strojnega olja in bencina. Poldrugi mesec kasneje je umrl. Dokumentov o barbarskem napadu v Arhivu Republike Slovenije ne hranimo, pač pa naši dokumenti izpričujejo širši javnosti verjetno manj znan odziv italijanskih lokalnih oblasti na njegovo smrt. Ohranjeni dokumenti namreč pričajo o načrtih goriške kvesture za varovanje pogrebne slovesnosti, ki kažejo na velik strah italijanskih oblasti pred nemiri. Nadzorovali so tudi grob, saj so se bali razvoja Bratuževega »kulta«.

Avtor dokumenta je Kraljeva kvestura Gorica.

Izsek iz poročila o pogrebni slovesnosti za Lojzetom Bratužem, 19. 2. 1937. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Dokumenti o pogrebu skladatelja Lojzeta Bratuža

Zgodba o smrti slovenskega rodoljuba, skladatelja, organista in zborovodje Lojzeta Bratuža (17. 2. 1902, Gorica–16. 2. 1937, Gorica) izvira iz obdobja, ko se je Evropa soočala s krizo liberalne države, medtem ko se je Italija še z vzponom fašizma in fašizacijo javnega življenja. Bratuževa zgodba priča prav o fašističnem nasilju nad slovenskimi rodoljubi v Julijski krajini od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja dalje. Žal dokumentov fašističnih ustanov in organov, ki bi opisovali napad na Bratuža, v Arhivu Republike Slovenije ne hranimo; naši dokumenti izpričujejo širši javnosti verjetno manj znan odziv italijanskih lokalnih oblasti na njegovo smrt. Ta je po njihovem mnenju namreč v sebi nosila tudi politični naboj.

Naj se vrnemo korak nazaj. Lojze Bratuž je glasbeno obarvano otroštvo preživljal v Gorici, ki se je tedaj nahajala v okviru dežel avstrijske krone. Svojo glasbeno pot je začel kot organist v več goriških cerkvah, česar tudi med Veliko vojno ni opustil. Čeprav je bil spričo tega dvakrat zasut pod ruševinami in ranjen, je zanj usodnejše obdobje nastopilo po koncu vojne.

Po sklenjenem premirju z antanto je namreč Kraljevina Italija zasedla avstro-ogrsko ozemlje, ki ji ga je leta 1915 dodelil Londonski sporazum. Italijanska vojska je kmalu zasedla Gorico in druga ozemlja v Julijski krajini ter si jih z rapalsko pogodbo iz novembra 1920 tudi priključila. Pod Italijo je pristala dobra četrtina slovenskega naroda ali dobra tretjina vsega slovenskega etničnega ozemlja.

V tem obdobju je Lojze Bratuž nadaljeval šolanje, ki ga je moral med vojno prekiniti, saj je bila družina začasno preseljena v notranjost Italije. Šolanje je sklenil leta 1920 z uspešno opravljeno učiteljsko maturo. Konec vojne in uvedba civilne uprave sta obetali demokratizacijo življenja, vendar so italijanske oblasti začele podpirati nastajajoče fašistično gibanje in utrle pot nasilnim nacionalističnim akcijam. Italijanske težnje po prodoru na Balkan so namreč narekovale poitalijančenje območij ob svoji vzhodni meji, kar se je še zaostrilo po vzponu fašizma na oblast. Po letu 1922 je bila prepovedana uporaba slovenščine v bogoslužju ter šoli, ukinjena so bila slovenska društva in poitalijančena slovenska imena. V obdobju, ko so bile iz cerkva izgnane slovenske pesmi, je Bratuž služboval kot učitelj glasbe v Gorici, Šmartnem pri Kojskem, Solkanu in Batujah. Ves ta čas se je zavzemal za ohranjanje ter razvoj slovenske pesmi in kulture in bil vedno bolj politično aktiven, za kar so ga oblasti leta 1924 tik pred volitvami pozvale, naj se umakne na dopust, da ne bi vplival na njihov izid. To ga ni ustavilo, kar je botrovalo temu, da je leta 1926 izgubil mesto učitelja načelnika, bil dve leti kasneje po policijskem opominu premeščen v Abruzzo in kasneje tudi zaprt. Leta 1930, ko ga je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov, ga je oktobra pretepla skupina šestih fašistov.

Medtem se je fašistično nasilje nad »tujerodnimi« rodoljubi še stopnjevalo in tako je nastopil 27. december 1936, ko je Bratužev zbor s slovenskimi pesmimi nastopil v cerkvi v Podgori. Po maši so fašisti zborovodjo prisilili piti »črno olje«. Bratuž je kljub bolnišnični oskrbi umrl za posledicami zaužitega strojnega olja, pomešanega z bencinom. Preminil je le dan pred svojim 35. rojstnim dnem ter zapustil ženo, pesnico Ljubko Šorli, in dva otroka.

V zbirki gradiva Kraljevih kvestur Trst in Gorica hranimo italijanske prevode tako slovenskih časopisov Jutro in Istra, kakor tudi zaplenjenih slovenskih pisem, ki so jih posamezniki pošiljali prijateljem in svojcem prek rapalske meje, in ki opisujejo napad na Bratuža. Ohranjeni dokumenti pričajo tudi o načrtih goriške kvesture za varovanje pogrebne slovesnosti, ki kažejo, da je bil strah italijanskih oblasti pred nemiri velik. Bratuževo zadnjo pot je na koncu varovalo več pripadnikov policijskih enot, kot je bilo sprva mišljeno. V poročilu goriškemu kvestorju o pogrebu beremo, da je kljub pričakovanjem oblasti potekal mirno: "Pokop je potekal pred približno petdesetimi ljudmi, vsemi tujerodnimi in po večini ženskami." Poročilo omenja, da pogrebnih govorov ni bilo, zato tudi ne namigov na Bratuževo usodo, temveč "/…/ samo med spuščanjem krste so sorodniki glasno molili Oče naš, v slovenskem jeziku". Policijska budnost ni popustila niti po pogrebu, saj poročajo, da "/…/ so se udeleženci odpeljali z istimi avtomobili, s katerimi so se pripeljali, poskrbljeno je bilo, da so bile zabeležene oznake registrskih tablic."

Medtem v poročilu goriškega prefekta izvemo, da je grob tisti dan res ostal pod nadzorom, kakor tudi, da je neznanec kasneje na grob protestno položil rdeče nageljne, zvezane z rdečim trakom. Goriški kvestor je bil na prve obletnice Bratuževe smrti vidno zaskrbljen zaradi morebitnih nemirov, tako je vse do druge obletnice odrejal nadzor groba in celo njegove vdove. Hranimo tudi ukaz obmejne fašistične milice Tolmin, da je potrebno v času obletnic ostreje zavarovati mejo. Kvestor je ob tem ves čas zbiral poročila o ljudeh, ki so obeleževali Bratuževo smrt, nadzoroval kroženje publikacij v zvezi z njim in njihove bralce, pri čemer je nadrejenim poročal o možnostih razvoja Bratuževega »kulta«. Medtem je sam dobival poročila podrejenih, da se Slovenci obletnice Bratuževe smrti spominjajo mirno, in končno, da je 1. novembra 1939 maša zadušnica potekala v latinščini. A mir je bil varljiv.

Slovenci tedaj niso opustili narodnoobrambnega dela, kakor tudi Lojze Bratuž ni bil edini slovenski rodoljub, ki je to plačal z življenjem. Ukinjena slovenska društva je nadomestilo delo v ilegali, narodno liberalni tabor je porodil Tigr, medtem ko se je krščansko socialni s pomočjo duhovščine boril za narodne pravice vernikov in poučevanje materinščine. Fašistična Italija, ki je junija 1940 vstopila v drugo svetovno vojno, je aprila 1941 skupaj z zavezniki napadla ter si pripojila del Slovenije, pri čemer je bil spopad za Julijsko krajino spet odprt. Z drugim tržaškim procesom decembra 1941 so življenje izgubili novi rodoljubi, medtem ko je protifašistični boj Slovencev privedel do priključitve Primorske k matični domovini.

Čeprav naj bi povojna manjšinska zakonodaja Slovencem, ki so ostali v Italiji, zagotovila varovanje narodnostnih pravic, se morajo ti zanje še vedno boriti. Dandanes, ko se Gorica znova občasno sooča s shodi neofašistov, jim lahko zrcalo nastavlja tamkajšnji Kulturni center Lojzeta Bratuža, medtem ko pričujoči arhivski dokumenti pomagajo ohranjati zgodbo o zgodovini fašizma.

Tadeja Tominšek Čehulić

  • Dokumenti

    Dokumenti o pogrebu skladatelja Lojzeta Bratuža.

Prevodi arhivskih dokumentov