Skoči do osrednje vsebine

»… in so se vrnili domu brez zdravniške preiskave …«

Ob koncu 1. svetovne vojne se je razpasla »španska« gripa, ki je na Slovenskem vzela okrog 6000 življenj. Epidemija je bila pri nas kratkotrajna, morda tudi zaradi ustreznih ukrepov. Vlada nove Države SHS je zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni z uradnim razglasom sredi novembra 1918 zapovedala obvezen zdravniški pregled vseh s front se vračajočih posameznikov in posameznic in tudi tistih, ki so se že vrnili, pa niso bili pregledani. Uveljavitev ukaza je bila naložena nižjim oblastnim organom. Razglas enega od njih, ljubljanskega mestnega magistrata, hranimo v Arhivu RS.

Razglas Mestnega magistrata prebivalcem Ljubljane, s katerim je Narodna vlada zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni zapovedala obvezen zdravniški pregled vseh s front se vračajočih posameznikov in posameznic.

Poziv Mestnega magistrata prebivalcem Ljubljane, Ljubljana 1918. SI AS 1194, Zbirka plakatov, letakov in koledarjev, serija 6, št. 6, Razglas Mestnega magistrata ljubljanskega. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Ravnanje ob nalezljivih boleznih leta 1918

Novembra leta 1918 se je prva svetovna vojna, vojna, ki naj bi končala vse vojne, z umikom nemških vojakov končala. Za sabo je pustila desetine milijonov mrtvih in ranjenih, vsesplošno opustošenje in revščino, za nameček pa še trhel mir. Še preden pa bi se mogla vojna končati, je v mrtvaški ples drugega desetletja 20. stoletja stopila še neobičajno težka oblika gripe.                

Gripa, katere geografski izvor ni točno znan in ki je pridevnik španska dobila zgolj zato, ker so v nevtralni Španiji o njej in njenih posledicah časopisi pisali brez cenzure, se je na slovenskem ozemlju prvič pojavila poleti leta 1918. Takratno časopisje je poročalo, da je »španska« sicer izredno nalezljiva, val pa ni bil smrtonosen. Drugačen obraz je virus pokazal septembra istega leta, in sicer s smrtjo dveletnega dečka in verjetno še s smrtjo dvajsetletnice, ki je za pljučnico umrla dva dni pred njim. Španska gripa na Slovenskem je po ocenah terjala okrog 6000 življenj, glavni vzrok smrti pa je bila pljučnica. Umirali so zlasti mladi, šolarji in v starosti med 20 in 30 let, pri katerih je pretiran imunski odziv oziroma citokinski vihar, podobno kot pri bolezni COVID-19, povzročil pljučni edem in posledično smrt z zadušitvijo. Influenca se je med podhranjenim in od vojne izčrpanim prebivalstvom Evrope širila bliskovito, saj so ji bile v pomoč še domov se vračajoče armade, politične spremembe, ki so ošibile dejavnost obstoječih zdravstvenih aparatov, in nemoč zdravnikov, ki niso poznali vzroka in patologije bolezni.

Ravnanje ob nalezljivih boleznih je v deželah Avstro-Ogrske monarhije urejal Zakon o zabrambi in zatiranju prenosnih bolezni iz leta 1913, vendar mednje gripa, ki se je sicer vsakih nekaj desetletij pojavljala v hujših oblikah, ni bila uvrščena. Ljubljanski mestni zdravnik je konec oktobra 1918 menil, da se proti influenci javnozdravstveno oziroma uradno sploh ne da postopati. Ukrepi so bili omejeni na priporočila, in sicer so ljudem odsvetovali gibanje tam, kjer se zbirajo množice, druženja in stike z obolelimi. Svetovali so jim vzdrževanje osebne higiene, večkratno umivanje rok, grgranje razkužilne tekočine, javne prostore pa je bilo treba redno zračiti. O drugih ukrepih, kot so zaprtje kinematografov, gledališč in cestne železnice, bi se začelo razmišljati, če bi se gripa v hudi obliki ponovila.

Po dobrih dveh mesecih se je sredi novembra 1918 drugi val epidemije na slovenskem ozemlju bolj ali manj končal. Ker je smrtonosna epidemija gripe odšla tako hitro, kot je prišla, je bil edini uradno sprejet ukrep za zavarovanje javnega zdravja zaprtje vseh šol in prekinitev pouka. Zaprtje šol se je izvedlo v začetku oktobra, na vrhuncu epidemije. Šolarji so zapustili šole v Avstro-Ogrski monarhiji, vanje pa so se vrnili v Državi SHS. Da je bila pri nas epidemija španske gripe kratkega daha, priča tudi podatek, da proslave ob nastanku nove države niso bistveno pripomogle k širjenju virusa. Kljub temu pa Narodna vlada SHS v Ljubljani epidemiološke slike v državi ni prepustila naključju. Vračanje vojakov s front je bilo v polnem zamahu, s tem pa tudi možnost za razširitev najrazličnejših bolezni med prebivalstvo. Vlada je zato z razglasom v Uradnem listu št. 7, dne 15. 11. 1918, zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni zapovedala obvezen zdravniški pregled vseh s front se vračajočih posameznikov in posameznic in tudi tistih, ki so se že vrnili, pa niso bili pregledani. Morebitne obolele je treba takoj napotiti v pristojno bolnišnico, in sicer za toliko časa, da ozdravijo oziroma ne prenašajo več bolezni. Uveljavitev ukaza je bila naložena nižjim oblastnim organom. Razglas enega od njih, ljubljanskega mestnega magistrata, v Zbirki plakatov, letakov in koledarjev hranimo tudi v Arhivu RS. Ljubljančani, ki so služili v bivši armadi, so se morali zglasiti na mestnem vojaškem uradu, Ljubljančanke pa pri svojemu zdravniku. Prvim je, če razglasa ne bi upoštevali, grozila denarna ali zaporna kazen, slednje pa brez zdravniškega spričevala niso mogle dobiti službe.

18. novembra leta 1918, ko je ljubljanski mestni magistrat ukazal zdravniški pregled Ljubljančanov in Ljubljančank, je bil drugi val epidemije mimo. Virus, danes je znano, da je šlo za virus influence A, tip H1N1, je mutiral v manj nevarno obliko, ki je nato februarja 1919 povzročila nesmrtonosen tretji val. Ocenjujejo, da je španska gripa v letih 1918 do 1920, potem ko je obšla vse kontinente, terjala od 50 do 100 milijonov življenj, kar je enkrat do trikrat več, kot jih je zahtevala vojna. Kljub temu je epidemijo tako ljudski kot deloma tudi zgodovinski spomin pozabil; poleg tega, da se je odvijala v prelomnem času, je bila le še ena izmed številnih življenje ogrožajočih nadlog, ki so jeseni leta 1918 pestile prebivalstvo, in ko je njen prijem popustil, je izpraznjeno mesto nemudoma zasedla nova.

Anja Paulič