Skoči do osrednje vsebine

Kolemonov žegen

Ljudsko izročilo nam je ohranilo »učinkovito obrambo« pred raznimi nesrečami in med takimi »orožji« je bil tudi Kolemonov žegen. Izvirnik naj bi bil napisan v latinščini, razširil se je po nemškem prostoru, v prevodu in jezikovno prirejen pa z današnje avstrijske Koroške na celotno slovensko ozemlje. Gre za skupek zarotitvenih molitev, obrazcev, čarodejnih besed, vraž in napotkov, kako pridobiti naklonjenost nadnaravnih bitij, da se ljudem ne bi zgodile nesreče in bi bili uspešni pri pridobivanju zemeljskih dobrin.

Rokopis "Kolemonov žegen", ki vsebuje zapise ljudskih vraž, domnevno iz 19. stoletja.

Rokopis "Kolemonov žegen", ki vsebuje zapise ljudskih vraž, domnevno iz 19. stoletja. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 79 r. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Knjiga duhovnosti, čarov in molitev za zaščito

V popisu Zbirke rokopisov v Arhivu RS najdemo pod številko 202 rokopis »Kolomanov žegen«, ki vsebuje zapise ljudskih vraž, domnevno iz 19. stoletja. Narodni muzej Slovenije ga je kupil od dr. Ravenegga, Šiška, 5. 6. 1912, kar je s svinčnikom pripisano na naslovnici in potrjeno z žigom kasnejšega Osrednjega državnega arhiva Slovenije.

Ob pregledovanju sem ugotovil, da je opis rokopisa pomanjkljiv, ker niso upoštevani vsi štirje vsebinski sklopi. Največji del t. i. Kolomanovega žegna obsega Duhouna branva (str. 1–82), sledi Popisvanje kranske deshele (str. 83–92) in narodna pesem Ukročena (str. 92–94). Tem sklopom urejenega rokopisa s paginacijo, vse delo istega prepisovalca, so priloženi še neoštevilčeni listi (10 strani) posameznih poglavij Kolemonovega žegna. Slednji vsekakor ne sodijo v prvoten koncept rokopisa.

V slovenskih deželah so v 14. stoletju prebivalstvo in gospodarstvo poleg vladarja in zemljiških gospodov trpinčili trije apokaliptični jezdeci: Kuga, Lakota in Smrt. V 15. stoletju se jim je pridružila še Vojska, ki je bila opredeljena z novim načinom vojskovanja. V 20. stoletju bi mogoče našli petega jezdeca, Špansko gripo, v 21. pa šestega – s pandemijo še ne do konca definiranega Koronavirusa.

Ljudsko izročilo nam je ohranilo »učinkovito obrambo« pred raznimi nesrečami in med njimi je bil tudi Kolemonov žegen. Izvirnik naj bi bil napisan v latinščini, se razširil po nemškem prostoru, se v prevodu in jezikovno prirejen razširil z današnje avstrijske Koroške na celotno slovensko ozemlje. Povezoval je duhovnost, mistično preteklost z zagovori in molitvami, ki naj bi varovale pred krutimi dogodki. Gre za skupek zarotitvenih molitev, obrazcev in čarodejnih besed, vraž in napotkov, kako pridobiti naklonjenost nadnaravnih bitij, da se ljudem ne bi zgodile nesreče in bi bili uspešni pri pridobivanju zemeljskih dobrin. Cenjen je bil med najbolj izpostavljenimi – soldati, da bi jih obvaroval pred sovražnim orožjem, pred ranami, smrtjo na bojišču in invalidnostjo, ker je le ta pomenila odpust iz vojske, revščino in dovoljeno beračenje. Obvaroval naj bi tudi romarje pred nevarnostmi; tiste, ki so romali na nemško v Kelmorajn (Köln), Aachen in Trier, ali v Santiago de Compostelo k sv. Jakobu. Temu blagoslovu se niso odrekali niti drugi popotniki in furmani in tudi ne kmetje v skrbi za svoje in za zdravje živine, ki jim je bila za preživetje zelo pomembna.

Večinski del rokopisa se najlepše predstavi kar sam: Duhouna branva, pred duhounih in šhodnih navarno∫tih per ∫ebi nositi. U katirih ∫o mozhni šhegni in shebraine, katiri ∫o od ∫amiga Boga ošnanovani, od te Zerkve, S. S. ozakou tou ∫torjeni, in od Papešha Urbana VIII unku dani, ∫kuš S. Kolmana poterdeni bli. Z Ktro∫htu u∫eh teh, Katiri na vodi in na ∫emli raishajo, de bodo ∫kus muzh te branve prad u∫imi navarno∫tmi obvarvani. Is nem∫hkiga u ∫lovenško ∫praho šprebernenu, in drukanu u Kölnn u tem Leiti 1740. Moj virni Kri∫tian, Al ti ozhe∫h de bi tebi te boshie gnade pomagale ušeh potrebah in navarno∫tih toku moze∫h se pred ∫mertnimi greihi še varvati … V nadaljevanju so apokrifne molitve, žegni in evangeliji, ki hkrati vsebujejo praznoverje in pragmatično krščanstvo, saj se drug ob drugem pojavljajo žegni zoper coprnije in pa Kristusove besede ob umiranju na križu. Tehnično so med sabo ločeni z vrstico presledka ali oznakami za konec strani (npr.: †††). Sledi krajše poglavje Popisvanje kranske deshele. V tem delu isti pisec predstavi vojvodino Kranjsko iz upravnega, verskega, geografskega in gospodarskega zornega kota. Poudarek je na Gorenjski in Dolenjski, konča pa se z opisom Postojne in Predjamskega gradu. Brez konkretnega presledka sledi narodna pesem v šestnajstih kiticah – Ukročena: Kaj sem stara reva sdei, ∫he le spoznam Preposnu mene greva , ∫dei k te ∫he imam

Na koncu so priključeni nepaginirani listi s posameznimi poglavji Kolemonovega žegna.

Dva tiskana primerka tega žegna sta digitalizirana dostopna na portalu Narodne in univerzitetne knjižnice in Koroške osrednje knjižnice na Ravnah. Oba sta dobro stoletje starejša, vsebinsko se ujemata, pisana sta v bohoričici s tem, da so pri posameznih besedah uporabljene druge črke, in imata podobno obliko kot molitveniki (71 kapitlov oz. poglavij, 283 strani). Posamezni kapitli so še nadalje razdeljeni na prošnje za posamezne žegne in na kolzhanze oz. kolhenzne. Kolzhenza pomeni zaklinjanje, ključavnico, zakletev ipd., kar pomeni zaklinjanje s priprošnjo za božjo, mistično pomoč. Sledi še križev pot s shebranjem, žebranjem, molitvami ob postajah križevega pota in molitvami k zavetnikom za različne namene. Na koncu so upodobitve sv. Jožefa, sv. Ignacija in sv. Sebastijana.

Med podeželskim ljudstvom je poleg natisnjenih knjižic krožila še vrsta rokopisnih različic, ki so običajno slabše ohranjene, manjkajo začetne in zadnje strani, prirejena ali celo izpuščena so posamezna poglavja, pisane so v narečjih, vprašljive so tudi prepisovalčeve spretnosti, kar se odraža v nerabi ločil in velikih začetnic ter neustreznih črkah. Tradicija prepisovanja t. i. koroškega bukovniškega slovstva je nastala na osnovi slovenske protestantike, ki je ne velja zanemariti. Že slovenisti, slavisti, etnologi in zgodovinarji so menili, da različni izvodi Kolemonovega žegna plastično prikazujejo razvoj jezika, besedoslovja in pisave, kakor tudi duhovno in gospodarsko sliko slovenskega prostora od druge polovice 18. do konca 19. stoletja. Objavljenih je bilo že kar nekaj razprav, v katerih so primerjali različne verzije s predvidoma najstarejšo koroško verzijo, ki naj bi nastala ob Vrbskem jezeru.

V našem primeru gre samo za izbor dvanajstih (od 71) skrajšanih kapitlov. Eden izmed njih je: Ta 6. Kapittel. Katir. Te. Puhstabe. Per Sebi. Nossi. ta. bo. Pred. u∫sim. hudim. Inu. Pred. strelo. obvarvan. GFEOHEISAI. 3 TA XSW † Amen. Zarotitveni obrazci v drugih poglavjih predstavljajo »močne besede«, ki naj bi skupaj s priprošnjami in molitvami obvarovale pred zlobnimi ljudmi in naglo smrtjo, dajejo navodila, kako ugnati uroke od živine, najti rudo, in v 51. kapitlu tudi napotek, kako dobiti kar 90.000 dukatov. Navodila, katere molitve je treba žebrati in kako se je treba zaklinjati, naj bi delovala le, če so imeli pisanje pri sebi. Glede na različne formate papirja, drugačne postavitve teksta, različne pisave in celo podvajanje treh kapitlov ugotavljam, da je skupaj zloženih več istočasnih prepisov, prepisovalec pa ni bil isti. Zunanji izgled nakazuje, da so bili kar precej uporabljani.

Celoten rokopis še najbolj spominja na priročen učbenik, v katerem je na poseben način predstavljena vera v Duhovni branvi in nekaj kapitlih Kolemonovega žegna, geografija v opisu dežele Kranjske in malo ljudskega izročila v narodni pesmi. Glede tehnike pisave in letnice, ki so med tekstom, bi ga umestil v drugo polovico 19. stoletja.

Gašper Šmid

Iskalnik