Skoči do osrednje vsebine

Vtisi z razstave brezalkoholnih pijač v Ljubljani leta 1954 in boj proti alkoholizmu pri Rdečem križu Slovenije

Jeseni 1954 je Rdeči križ Slovenije v Ljubljani organiziral odmevno razstavo brezalkoholnih pijač, ki si jo je ogledalo okrog 30.000 ljudi. Predstavljena je knjiga vtisov s te razstave, v kateri so jo številni obiskovalci zelo pozitivno ocenili, si zaželeli čim več podobnih razstav, pa tudi opozorili na previsoke cene brezalkoholnih pijač, njihovo slabo kvaliteto ter na dejstvo, da jih ni mogoče dobiti v gostilnah in na prodajnih policah slovenskih trgovin.

Utrinek iz razstave.

"Čudovita razstava." | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Alkohol in človeštvo sta stara znanca. Vinsko trto ljudje gojijo že vsaj 8000 let, pivo varijo od 4. tisočletja pred našim štetjem, alkoholno destilacijo pa so razvili v srednjem veku. Kljub temu vse do industrijske revolucije pretirano pitje alkohola ni bil resen družbeni problem. Čeprav pijančevanja niso bila neznanka, ki so jih mnogi obsojali in poskušali omejiti, se je alkohol pil v več ali manj zmernih količinah, saj je bil cenovno nedostopen širšim plastem prebivalstva. V predindustrijskem obdobju ljudje niso posegali po alkoholu le v želji po omamljanju, temveč so v njem videli tudi hranilo, zdravilo (anestetik) in preventivno sredstvo proti boleznim (baktericid).

Z industrializacijo v 18. in 19. stoletju je začelo naraščati zlasti uživanje žganja, saj se je močno povečala proizvodnja cenenih žganih pijač. Alkohol je prodrl med vse sloje prebivalstva, povpraševanje po alkoholu je naraščalo, alkoholizem pa je postal pereča socialna bolezen. Če je prej veljal za zdravilo, so ga ljudje sedaj začeli uporabljati kot poživilo in pitje žganja je, zlasti pri nižjih družbenih slojih, postal vsakodnevna navada.

Alkoholizem je bil dolgo obravnavan le kot moralni, verski ali sodni problem: zlo iz steklenice so povezovali s kriminalom, prostitucijo, nasiljem. Na njegove škodljive posledice so opozarjali zlasti krščanski moralisti, ki so v protialkoholnih spisih seznanjali s posledicami prekomernega pitja alkohola. Ljubljanski mestni zdravnik Fran Lipič je v prvi polovici 19. stoletja prvi opozoril, da je alkohol tudi medicinski problem, da je alkoholik bolnik, ki mu je treba pomagati, ter si prizadeval za ustanovitev ustanov za zdravljenje alkoholikov. Od srede 19. stoletja so se v boj proti alkoholizmu vse bolj vključevali duhovniki, zdravniki, ustanavljale so se protialkoholne organizacije (na primer Sveta vojska), od začetku 20. stoletja se je v protialkoholni boj vse bolj vključevala tudi država. Za treznost so se začele zavzemati organizacije kot so Orli, Sokol, skavti in druge, v delo katerih je bilo vključenih veliko mladih. Kmalu so se pojavile tudi konkretne smernice gibanja proti alkoholizmu, ki so se tikale mladih, boj proti alkoholizmu se je preseli tudi v vzgojne in izobraževalne zavode.

Rdeči križ Slovenije je boj proti alkoholizmu vključil med prioritetne naloge svojega dela v letu 1954, ko je bila ustanovljena komisija za boj proti alkoholizmu. V okrajnih odborih so delovale okrajne komisije, pri občinskih odborih pa je bil za to delo zadolžen vsaj en član odbora. Že ob začetku delovanja si je komisija zastavila široke cilje, ki so obsegale preventivo (zbiranje statističnih podatkov o alkoholizmu za študijsko delo, propagandno delo med mladino, skrb za večjo proizvodnjo brezalkoholnih pijač (!), formiranje patronažne službe) in kurativo (zdravljenje alkoholizma, pomoč družinam alkoholikov). Danes Rdeči križ Slovenije boj proti alkoholizmu nadaljuje v okviru nalog, ki jih opravlja v programu za varovanje in krepitev zdravja.

Jeseni 1954 je Rdeči križ Slovenije v Ljubljani organiziral odmevno razstavo brezalkoholnih pijač, ki si jo je ogledalo okrog 30.000 ljudi. Predstavljena je knjiga vtisov s te razstave, v kateri so jo številni obiskovalci zelo pozitivno ocenili, si zaželeli čim več podobnih razstav, pa tudi opozorili na previsoke cene brezalkoholnih pijač, njihovo slabo kvaliteto ter na dejstvo, da jih ni mogoče dobiti v gostilnah in na prodajnih policah slovenskih trgovin. Med drugimi najdemo zapise: »Razstava je po zamisli dobro oborožena armada proti sovražniku človeštva (alkoholizmu)«; »Aranžma dober, ideja sijajna, vendar ne bo prodrla, dokler ne bodo cene v pravem razmerju z alkoholom in našim žepom«; »Vsa čast razstavi, dokler bo malinovec 0,5 dcl 20 dinarjev in žganje 0,5 dcl 20 dinarjev, bomo pili žganje«; »Dobro bi bilo, da bi dajali na trg to vrsto blaga po nizkih cenah!«; »Zakaj samo na razstavo kvalitetno sadje in ne v prodajo za delovnega človeka«; »Za pobijanje alkoholizma bi bil najučinkovitejši ukrep – zmanjšanje cen brezalkoholnih pijač«; »Izmed vseh sokov, ki jih pri nas lahko dobimo, je dober edino borovničev sok. Sok iz ribeza (črnega) ni dobro pripravljen, čeprav je ob pravilni pripravi le-ta boljši od najboljšega vina in boljši tudi od pomarančnega soka«; »Želimo, da bi dobili sadne sokove tudi v gostinskih obratih«. Podobnega mnenja so bili tudi »spreobrnjeni študentje«, ki so zapisali: »Ljubljanska študenterija bi mnogo manj pijančevala, če bi se več pažnje polagalo na proizvodnjo brezalkoholnih pijač, ki je drugod po svetu tako razširjena. Veliko brezalkoholnih pijač primernih za študentski žep in uspeh bo tu!«

Danijela Juričić Čargo