Zaščitno pismo nadvojvode Ernesta Železnega za kranjsko plemstvo

V letošnjem aprilu bo minilo šeststo let, odkar je Habsburžan Ernest »Železni«, avstrijski nadvojvoda in kranjski deželni knez, z razmeroma skromno listino potrdil, da so mu gospodje, vitezi in oprode dežele Kranjske dovolili pobrati davek od svojih podložnikov ter mu tudi sicer ponižno in rade volje pomagali ob raznih potrebah. Ernest je ob tem v svojem imenu, v imenu brata Friderika IV. in njunih dedičev obljubil, da odobritev davka (pomoči) kranjskim plemičem in njihovim pravicam ne bo škodovala ter da v prihodnje take pomoči od njih, njihovih potomcev in ljudi (podložnikov) ne bo več zahteval niti sprejel.

Deželni knez je bil po medsebojni zavezi, ki sta jo strani sklenili ob dedni poklonitvi, dolžan ščititi deželo, deželno pravo in deželni mir, plemstvo oz. kasneje deželni stanovi so mu morali pri tem svetovati in pomagati. To je bilo temeljno razmerje med knezom in deželani, os dežele, kakršno poznamo od konca srednjega veka naprej ter je tesno povezana z oblikovanjem in delovanjem deželnih stanov. Ta odnos je ob nastopu vsakega deželnega kneza znova na simbolni ravni zakoličila dedna poklonitev, vzajemna prisega kneza in deželanov. Prvi je obljubil spoštovanje plemiških privilegijev in jih nato pisno potrdil, drugi so se zavezali k sodelovanju v dobro dežele, zagotavljanju in spoštovanju deželnega prava in miru, spoštovanju ustaljenih sodnih norm, vojaški obrambi dežele in tako naprej. Formalno so rekli, da bodo »pospeševali koristi deželnih knezov in odvračali škodo«, da bodo zvesti in poslušni. To je bil neke vrste pogodbeni odnos med knezom in plemstvom oz. stanovi, ki je temeljil na zvestobi in dolžnosti. Kranjci so se Ernestu poklonili v letu 1414 in potem ponovno leta 1423.

 Plemstvo in potem stanovi so bili potemtakem dolžni svetovati in pomagati deželnemu knezu, če se je ta »v stiski« nanje obrnil. Bolj kot (na)svet (consilium, rat) je knez pričakoval pomoč (auxilium, hilfe) v vojakih ali denarju, v zameno pa naj bi zagotavljal varstvo in zaščito (schutz und schirm). (Na)svet je bil dolžnost posameznega deželana in korporacije kot celote. Polje pogajanj o obliki in obsegu pomoči je bilo največkrat deželni zbor, odobritev davkov ali vojakov njena najobičajnejša podoba. Davki so bili materialna oblika nasveta in pomoči. Značilno je, da je v virih zanje pogosto uporabljen izraz »pomoč« (hilf, hilfgelt) in ne steuer.

Davčna prostost plemstva je bila v praksi utemeljena s tem, da so bili plemiči nosilci vojaške obrambe dežele, formalno, a ne nedvoumno pa so jo potrjevali deželni plemiški privilegiji. Davčna prostost ni veljala le za plemiške osebe, ampak tudi za premoženje, vsa zemljišča, gospostva in podložnike v plemiških rokah. Vsaj do 16. stoletja tako o kakem rednem obdavčenju plemstva ne moremo govoriti. Knezove stiske oz. potrebe (notdurfften v našem dokumentu) so porodile vojaške in davčne odobritve, ki so bile skoraj vse 15. stoletje formalno in tudi dejansko izredne ter po načinu odmere nestalne. Za Kranjsko imamo zelo zgodaj lep primer. 23. aprila 1415 je nadvojvoda Ernest v Dunajskem Novem mestu izstavil listino, s katero je zase, za brata Friderika in njune dediče obljubil vsem gospodom, vitezom in oprodam na Kranjskem, ki so mu od svojih ljudi dovolili pomoč, da zaradi tega ne bodo trpeli škode in da take pomoči v prihodnje ne bo več zahteval. Gre za najstarejše ohranjeno zaščitno pismo kranjskega plemstva, ker je to dovolilo obdavčenje svojih podložnikov (ain hilff von iren lewten habent lassen widervaren) in knezu po potrebi tudi sicer stalo ob strani. Hkrati je to eno najstarejših zaščitnih pisem nasploh. Kranjska plemiška korporacija, sestavljena iz gospodov, vitezov in oprod, je odobrila neobvezen, pravno ne zavezujoč izredni davek. Vprašanje je le, ali je bila odobritev sprejeta na posebej za to sklicanem plemiškem zborovanju – deželnem zboru, ali morda na kakem običajnem, rednem zboru, recimo zasedanju ograjnega sodišča. Za obstoj deželnega zbora še ni nedvoumnih dokazov, imamo pa dokaz funkcioniranja plemiškega stanu kot jedra deželnih stanov. Čeprav gre za osamljen primer, lahko v čas stabilizacije habsburške oblasti v notranjeavstrijskih deželah pod Ernestom Železnim postavimo oprijemljive začetke kranjskih deželnih stanov.

Deželnozborska odobritev ni bila bianco ček deželnemu knezu za porabo odobrenega denarja po lastni presoji in potrebah. Namen odobritve je bil v večini primerov jasno definiran. Odobritev je bila poleg tega enkratna, formalno izredna. Deželni knez je moral zato po odobritvi izstaviti zaščitno ali garantno pismo (Schirmbrief, Schadlosbrief), v katerem je izrazil hvaležnost in zagotovil, da je bila odobritev prostovoljna, da gre njemu na ljubo in v korist dežele, da je izredna in ne bo škodovala plemiškim (stanovskim) pravicam, med katerimi je bila mišljena predvsem davčna prostost. Zaščitno pismo je sklepni dokument posameznega deželnega zbora in poleg deželnozborskega sklepa pravzaprav edini pravi dokaz, da se je zbor uspešno končal. Zaščitna pisma pravzaprav niso imela trajne veljave, saj knez v njih ni obljubljal, da v prihodnje ne bo zahteval česa podobnega, temveč je zagotavljal le, da konkretna odobritev ne bo okrnila pridobljenih privilegijev in starih običajev. Odpovedal se je sklicevanju na pretekle odobritve, to pa pomeni, da je bil formalnopravno vsak deželni zbor zgodba zase in da so se pogajanja teoretično vedno odpirala na novo.

Ernestovo zaščitno pismo kranjskemu plemstvu je eden od prvih znanih dokumentov te vrste. Po tem letu zija praznina, ki je z redkimi prekinitvami trajala do začetka 16. stoletja. Veliko zaščitnih pisem je bilo brez dvoma uničenih, verjetno pa sprva po uspešnem zaključku deželnega zbora niti niso bila samoumevna. Kranjski deželni stanovi so zaščitno pismo dobili leta 1460 in 1462, skupaj s Štajerci in Korošci še na velikovškem meddeželnem zboru 1470. Iz časa Maksimilijana I. (1493-1519) je takih listin že nekaj več. V sklopu stanovskih listin so predstavljala posebno serijo z več kot 170 primerki do leta 1782. Ernestovo zaščitno pismo pa v zbirko listin Arhiva Republike Slovenije ni prišlo iz stanovskega arhiva, temveč sodi v skupino listin iz I. repertorija dunajskega Hišnega, dvornega in državnega arhiva, ki je bila na podlagi pariške mirovne pogodbe (1920) in meddržavnih sporazumov v Ljubljano vrnjena maja 1977.

Andrej Nared