Skoči do osrednje vsebine

Stoletnica smrti cesarja Franca Jožefa 21. 11. 1916

21. novembra 1916 je 68. letu vladavine umrl cesar Franc Jožef. Na dunajski dvor in na deželne oblasti so začeli prihajati izrazi sožalja z uradov, od društev in v javnem življenju aktivnih posameznikov. Sožalne izjave so bile sestavljene zelo podobno: v uvodu je izražena globoka užaloščenost zaradi smrti vladarja, sledi naštevanje njegovih zaslug, zaključuje pa jih poklonitev novemu cesarju. Predstavljeni dokument Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko je sicer pisan v enakem duhu, a je bil objavljen v seriji zborničnih razprav.

Prva stran zapisnika.

Zapisnik izredne seje trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani, str. 1. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Zapisnik izredne seje Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani

Ob smrti cesarja Franca Jožefa 21. novembra 1916 je teklo že oseminšestdeseto leto njegove vladavine. Velika večina njegovih podanikov, tudi Slovencev, si v tem času kljub vojni, ki je potekala že več kot dve leti, ter trenjem med številnimi narodi monarhije, ki so se zadnja desetletja zaostrovala, ni predstavljala svojega (narodnega) obstoja izven okvirjev Avstro-Ogrske.

Cesar kljub dopolnjenim šestinosemdesetim letom starosti vladanja še ni nameraval prepustiti prestolonasledniku. Čeprav v zadnjem letu že nekoliko oslabljen, je vztrajal pri svojem špartanskem delovnem dnevu, ki se je začenjal z bujenjem ob pol štirih zjutraj in običajno zaključil ob petih popoldne. Opaziti je bilo, da je ob dopoldnevih še zbran, popoldne pa težje sledi sogovornikom in občasno zadrema. V novembru 1916 je zbolel za pljučnico, a je nadaljeval z delom. Še na dan smrti je poslušal poročilo o poteku vojaških operacij in podpisoval akte. Zvečer se mu je stanje naglo slabšalo. Ob pol devetih so poklicali dvornega kaplana, da mu je podelil zakrament bolniškega maziljenja. Čez pol ure je stari cesar v prisotnosti hčerke Marije Valerije umrl.

O smrti cesarja je kranjsko deželno predsedstvo s telegramom prvi obvestil tiskovni urad vojnega ministrstva malo pred polnočjo, naslednje jutro, 22. novembra, pa so novico objavili ljubljanski časopisi.

Na deželno predsedstvo, pa tudi na dvorni naslov na Dunaju, so začeli prihajati izrazi sožalja z uradov, od društev in v javnem življenju aktivnih posameznikov. Vrstile so se žalne seje občinskih svetov. Tako v katoliških kot tudi v evangeličanski cerkvi so bile darovane maše zadušnice za pokojnega cesarja. Do nadaljnjega so bile prepovedane gledališke in glasbene prireditve, prav tako hrupna zabava v gostilnah in na javnih prostorih. Prebivalci Kranjske so bili pozvani k žalnemu izobešanju zastav in dobrodelnim dejanjem. Začasno je bila umaknjena tudi prepoved zvonjenja (razen na Goriškem). Določeno je bilo tudi, da se bodo maše v spomin na smrt Franca Jožefa opravljale vsako leto 21. in 22. novembra.

Sožalne izjave so bile sestavljene pravzaprav zelo podobno. V uvodu je izražena globoka užaloščenost zaradi smrti vladarja, sledi naštevanje zaslug pokojnega cesarja, zaključuje pa jih poklonitev novemu cesarju. Predstavljeni dokument je, čeprav pisan v enakem duhu, nekoliko drugačen. Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko se je odločila, da zapisnik žalne seje z dne 25. novembra 1916 objavi v tiskani obliki v seriji razprav, ki jih je zbornica izdajala.

Govornik, predsednik zbornice Ivan Knez, uvodoma oriše težke okoliščine, v katerih se je znašla država. Nato v kar najlepši luči prikaže osebnost pokojnega cesarja in poudari dejstvo, ki veje tudi iz drugih podobnih sožalnih izjav – Franc Jožef jim je vladal, odkar se zavedajo. Sledi kratek in vznesen opis gospodarskega, socialnega in kulturnega napredka, ki ga je država doživela od leta 1848, ko se je na prestol povzpel pokojni cesar in na v tem obdobju na novo pridobljene svoboščine – v političnem življenju od absolutizma do parlamentarizma, v kmetijstvu od desetine do svobodnega kmetijstva, bolj urejenih državnih financ ter armade. Posebej je izpostavljen razvoj na področju obrti in industrije, ki ga je omogočal zakon o obrtnih zbornicah iz leta 1868. Tudi zasluge za hitro obnovo Ljubljane po potresu pripiše očetovski ljubezni cesarja. Na koncu govora še enkrat izreče hvaležnost vladarju, ki je življenje posvetil skrbi za blaginjo »svojih narodov«.

Franc Jožef se je v oporoki »svojih narodov« spomnil z enim samim odstavkom: »Svojim ljubim narodom izražam polno zahvalo za zvesto ljubezen do mene in moje hiše tako v srečnih časih kot v časih stiske. Zavedanje te vdanosti mi je dobro delo in me okrepilo v izpolnjevanju težke vladarske dolžnosti. Ohranite enako domoljubno mišljenje tudi do mojega naslednika«. Že 22. novembra pa so se tudi v slovenskem jeziku tiskali plakati, s katerimi se je na »svoje narode« obrnil novi cesar Karel I.

Andreja Klasinc Škofljanec