Skoči do osrednje vsebine

Slovenski kmečki upor 1515

Letos mineva petsto let od največjega kmečkega upora na Slovenskem, ki ga že sočasni viri imenujejo slovenski kmečki punt (Windischer Bauernbund). Predstavljeni dokument je nastal po zboru kranjskih deželanov v Ljubljani in Kamniku, kamor se je ob uporu zateklo veliko plemstva. Instrukcija za Sigmunda Lamberga s Črnela, ki ga je kranjsko plemstvo izbralo za odposlanca k cesarju Maksimilijanu, vsebuje dragocene podatke o poteku upora.

Prva stran rokopisa.

Instrukcija kranjskih stanov za Sigmunda Lamberga s Črnela, deželnega odposlanca na cesarski dvor, str. 1. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Instrukcija kranjskih stanov za Sigmunda Lamberga s Črnela, deželnega odposlanca na cesarski dvor

Letos mineva 500 let od največjega kmečkega upora na Slovenskem, ki ga že sočasni viri imenujejo slovenski kmečki punt (Windischer Bauernbund). Pozneje so ga (nekoliko neustrezno) označevali tudi kot »vseslovenski punt«, ker se ga je udeležil večji del slovenskega kmečkega prebivalstva. Vzroki za upor so bili raznovrstni in povezani s spremembami fevdalnega ustroja na prehodu v novi vek, gotovo pa je na poslabšanje socialnega položaja najbolj vplivala dolgotrajna habsburško-beneška vojna (1508–1516). Povečan davčni pritisk so nazadnje najbolj občutili podložni kmetje. Vse bolj so jih bremenili vpoklici v vojsko, ne majhnega pomena pa je bil tudi izpad dohodka od podeželske trgovine z italijanskimi deželami in z njo povezanega tovorništva.

Kmečki upori v soseščini, na primer v Furlaniji leta 1511 ali na Ogrskem leta 1514, so ponudili vzgled za kmečke nemire na naših tleh. Ne gre pa puntov jemati poenostavljeno v smislu »razrednih antagonizmov med fevdalci in tlačani«, saj so bili ti marsikje vpeti v nasprotja med lokalnim plemstvom, pa tudi spori med kmeti in meščani zaradi trgovsko-obrtniških poslov so bili stalnica tedanjega časa. Boj za staro pravdo, hkrati pa neomajno zaupanje v dobrotljivost in pravičnost cesarja, sta bila vodilo uporne kmečke zveze, delno pa so že prihajale na plano zahteve po soodločanju glede davkov in omejevanju deželne fevdalne oblasti.

Najbolj pogosto so podložnike razburili zastavni gospodje deželnoknežjih gospostev, ki so v tej vlogi videli priložnost za naglo obogatitev in zlorabljali svoj položaj. Neslavno prvenstvo pri tem početju je slej ko prej šlo Juriju Thurnu (Della Torre). Zaradi davčnih in drugih zlorab je bil trn v peti tudi svojim plemiškim sosedom in deželnoknežjim uradnikom. Kranjski deželni stanovi so se večkrat pritožili deželnemu knezu. Kar nekje tretjino »Augsburškega libela« cesarja Maksimilijana iz aprila 1510 zapolnjuje opis takšnih ali drugačnih Thurnovih uzurpacij na gospostvih Kočevje, Krško, Svibno in Klevevž.

Predstavljeni dokument je nastal po zboru kranjskih deželanov v Ljubljani in Kamniku, kamor se je ob uporu zateklo veliko plemstva. Instrukcija za Sigmunda Lamberga s Črnela, ki ga je kranjsko plemstvo izbralo za odposlanca k cesarju Maksimilijanu, vsebuje dragocene podatke o poteku upora. V uvodu poročila o puntu je pač izpostavljen Jurij Thurn, ki so ga kočevski podložniki ubili. Nadalje je govor o ribniških in gamberških deželnoknežjih podložnikih, ki so zavrnili plačevanje novih davkov in s tem sprožili val upora v deželi. Naslednje žarišče je bil Polhov Gradec, kjer je spor z zastavnim gospodom Gašperjem Lambergom trajal že od leta 1514. Del tamkajšnjih podložnikov je odpovedal poslušnost in prisilil kmete, ki so uporu nasprotovali, da so pristopili v kmečko zvezo (»punt«). Upor se je nato razširil na gorenjsko stran, v gospostva Škofja Loka, Radovljica in Bled (z Bohinjem).

Instrukcija v nadaljevanju izpostavi zbor kakih pet do šest tisoč kmetov pri Ljubljani (15. aprila). Deželnoknežji komisarji na čelu s štajerskim deželnim glavarjem Sigmundom Dietrichsteinom so zbrane puntarje zaman poskušali prepričati, da bi zvezo razpustili in se mirno razšli. Kmetje so se namenili sami poslati odposlance k cesarju. Naslednji puntarski zbor pri Novem mestu (14. maja), pri katerem so sodelovali tudi novomeški meščani, pa je vodil v nasilna dejanja. Puntarji so napadli in razdejali tri gradove v bližini – najbolj je bil odmeven padec Mehovega – ter ubili dva plemiča, brata Mindorfer. Na Kranjskem in v Slovenski marki je zatem padla večina gradov, punt pa je še v maju prestopil deželno mejo. Razširil se je na Štajersko do Sotle, delno tudi prek Drave vse do Gradca, zajel pa je tudi velik del Koroške. Najbolj je odmevalo zavzetje brežiškem gradu, ki je po poročilu sodeč terjalo 50 življenj. Med usmrčenimi je bil osovraženi hrvaški plemič Marko iz Klisa, ki se je v imenu kranjskega glavarja in vicedoma pogajal s hrvaškim banom za pomoč proti puntarjem.

Cesar Maksimilijan je dolgo časa zadrževal vojaške posege deželnega plemstva in hotel z reformacijsko komisijo in premirji rešiti zagato ter obljubljal preučitev kmečkih pritožb. A stvari so šle iz rok in treba je bilo poslati vojsko. Poročilo navaja, da naj bi bili uporni kmetje z zaprtjem prehodov čez Savo na to pripravljeni. Deželni stanovi v zaključku instrukcije apelirajo na deželnega kneza, pri čemer poudarjajo zločin razžalitve cesarja (laesio maiestatis), naj stori vse potrebno in z vojaško intervencijo čim prej zaduši upor ter strogo kaznuje puntarje, plemičem pa naj se vrne posest in dodeli odškodnina.

Bogo Grafenauer je nedatirano instrukcijo zamejil (ante quem non) s 17. junijem, ko je padla brežiška utrdba. Prav v drugi polovici junija je sledil vrhunec puntarskih uspehov, kar veje iz celotne vsebine dokumenta. Morda je zapis še kvečjemu iz prve polovice julija, kajti tedaj je vojska pod vodstvom Jurija Herbersteina v bitki pri Celju zadala upornikom hud poraz, kmalu zatem pa zatrla upor še na Kranjskem.

Vojko Pavlin