Na tem mestu je predstavljena prva delovna akcija mladine Demokratične federativne Jugoslavije (in tudi drugih udeležencev) pri gradnji skoraj 90 km dolge železniške proge Brčko–Banovići. Proga je povezala industrijske centre okrog Zenice z industrijo in prebivalstvom v Vojvodini in Beogradu, omogočila preskrbo s premogom, posebej za termoelektrarno Nikole Tesle v Obrenovcu, in konec koncev olajšala preskrbo s soljo in s kmetijskimi pridelki iz Tuzelskega rajona.

Vsi ti razlogi so bili povod, da je Centralni odbor Združene zveze protifašistične mladine Jugoslavije v imenu celotne mladine Jugoslavije obljubil, da bo ta v enem letu zgradila železniško progo, dolgo 88,5 km, in jo že 27. marca 1946 pozval v akcijo. Gradnja sama naj bi stala okrog 600 milijonov dinarjev in ker ni bila predvidena v letu 1946, je v ta namen mladina dobila 200 milijonov kredita, drugo pa bi opravili s fizičnim delom. Od kod je bil zagotovljen kredit, je še danes neznanka, tudi v arhivskem gradivu. Marca 1946 je bil gradbeni oddelek Ministrstva za promet Demokratične federativne Jugoslavije zadolžen za izvedbo pripravljalnih del. Elaborat o gradnji je bil pripravljen v mesecu dni. 1. aprila so se začele priprave, 1. maja pa so prve mladinske akcije že začele z delom, ki je bila zaključeno 4. novembra. Proga je bila slavnostno odprta 7. novembra 1946, 22 dni pred postavljenim rokom. Za progo je bilo treba izkopati 1,5 milijona kubičnih metrov zemlje in kamenja, zgraditi 300 nasipov, 2 predora, 22 mostov, postaviti 2100 električnih in telefonskih drogov, sezidati 177 zgradb, položiti okrog 90 km pragov in tirov. Obstaja podatek, da je bilo na gradbišču samo 14 kompresorjev, 21 mešalcev betona, 13 drobilnikov, 23 buldožerjev in 14 črpalk, vse drugo pa so opravili brigadirji z lopatami, krampi in samokolnicami. Progo so gradile mladinske delovne brigade iz vse Jugoslavije, iz zamejstva in tujine. Skupaj je sodelovalo nekaj več kot 63.000 mladincev in brigadirjev. 

Gradnje železniške proge Brčko–Banovići se je skupaj udeležilo 6220 (6209) Slovencev, ki so opravili 39.090 delovnih dni, od tega je bilo 4810 mladincev iz Slovenije ter 1399 iz Julijske krajine. Največ tozadevnega arhivskega gradiva je ohranjenega ravno za ozemlja, ki so po rapalski pogodbi pripadla Italiji; tam je bila mladina vključena v Zvezo antifašistične mladine Julijske krajine. Za te brigade je bilo značilno, da so morale funkcionirati dvojezično, v slovenščini in v italijanščini. Gradiva o tej delovni akciji so v arhivskem gradivu narodnoosvobodilnih odborov za posamezne kraje. Brigadirji so bili povezani v 23 brigad, od tega je bilo 10 udarnih, 13 pa pohvaljenih. Nekaj podatkov o mladinski delovni akciji se najde tudi v literaturi, ki je bila izdana ob obletnicah, in na primer v zborniku »Brčko–Banovići«, ki ga je Mladinska knjiga izdala že v letu 1947. V tem so z umetniškega vidika poveličevali gradnjo proge tudi slovenski pesniki, pisatelji in likovniki.

Na vseh delovnih akcijah je delo, kljub težavam, potekalo po operativnih planih. Po uradni definiciji so bile mladinske delovne brigade delovne skupine, ki so delovale zlasti v povojnem obdobju na ozemlju Jugoslavije. Delovale so po vojaški shemi, organizirane so bile na (pogojno) prostovoljni bazi z namenom izboljšanja gospodarstva in krepitve politične enotnosti jugoslovanske mladine, narodov in narodnosti, hkrati pa so stremele h kulturnim in vzgojno-izobraževalnim ciljem. Gradnji železniških prog Brčko–Banovići in kasneje Šamac–Sarajevo sta imeli močan vpliv na akcije, ki so potekale po republikah. Razvijala se je iniciativa za delo z manjšimi enotami, v trojkah, četvorkah in podobnih skupinah. Rezultati dela so bili predmet debate na pogostih brigadnih in četnih konferencah, kar je vzbujalo tekmovalnost. Po mnenju uradne politike je bila glavna pomanjkljivost vseh akcij premajhen izkoristek v ideološko-vzgojnem smislu. Čeprav je bilo organiziranih precej opismenjevalnih tečajev, krožkov, predavanj in podobno, je bilo to mnogokrat izpeljano površno, ker so se voditelji bolj ukvarjali z vprašanji organizacije dela, preskrbe brigad in drugimi tehničnimi problemi kot pa z ideološko vzgojo. Na mladinski progi Brčko–Banovići je med drugim tudi približno tisoč mladih iz Slovenije obiskovalo razne strokovne tečaje. Tako so si pridobili poklice, da so se kasneje lahko zaposlili v gradbeni stroki, medtem ko v Sloveniji na republiških delovnih akcijah takih strokovnih tečajev ni bilo.

V arhivaliji meseca, pretežno nastali na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, sva prikazala vzroke in povode za gradnjo »mladinske proge« Brčko–Banovići in sodelovanje slovenskih mladincev pri tej udarniški akciji. Mogoče bi veljalo izkušnje iz gradnje te proge reanimirati v današnji čas, za izgradnjo drugega tira Divača–Koper?

Gašper Šmid, Žarko Štrumbl