Skoči do osrednje vsebine

Podlaga za obstoj, opremljenost in pripravljenost oboroženih sil

Obramba je ena izmed sestavin nacionalne varnosti, ki je dobrina, neposredno povezana z obstojem naroda, oblasti, demokratičnega sistema, suverenostjo države, zaščito lastne identitete ter drugimi vitalnimi interesi naroda in države.

Slednje ima podlago tudi v mednarodnem pravu, v katerem ima vsaka država neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu. Brez zagotovitve nacionalne varnosti oziroma uresničitve ciljev, ki jo vzpostavljajo, ne morejo biti uresničeni drugi nacionalni cilji, ki se nanašajo na družbeni, gospodarski in kulturni razvoj ter krepitev blaginje posameznika in države. V sodobnih geopolitičnih razmerah in razmerjih je za zagotavljanje nacionalne varnosti obrambna funkcija države še vedno in celo vse bolj nenadomestljiva, še posebej za tiste države, vključno z RS, ki so na presečiščih in prelomnicah geostrateških interesov najpomembnejših akterjev v mednarodni skupnosti.

Neločljiv in bistven del obrambne funkcije države so oborožene sile, s katerimi se zagotavlja obrambna drža s temeljnim namenom odvračanja napada na državo ter z izvajanjem vojaške obrambe za ohranjanje neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države. Zaradi krepitve obrambnih sposobnosti države tudi dejavno sodelujejo v mednarodnih varnostnih povezavah na podlagi mednarodnih pogodb.

Vojaška sila je tisti element nacionalne moči, ki s svojo držo manifestira odločenost družbe za ohranjanje svoje državnosti in suverenosti z dolgoročno perspektivo oziroma ob spoprijemanju z zaostrenimi varnostnimi razmerami ali neposredno vojaško ogroženostjo. Obrambna drža temelji na viziji, razvoju ter ustrezni stopnji sposobnosti in pripravljenosti tudi v mirnodobnem obdobju, saj je kot koncept preveč zahtevna, zapletena in večplastna, da bi se lahko pravočasno oblikovala v učinkovito varnostno-obrambno sestavo zgolj v kratkoročnem ad hoc odzivanju na zaostrovanje varnostnih razmer.

Teoretični modeli v vrednotenju celovite nacionalne moči obravnavajo širši nabor desetih instrumentov nacionalne moči – diplomatsko, informacijsko, vojaško, ekonomsko, sociokulturno oziroma ideološko, moralno, naravne vire, geostrateški položaj, velikost populacije in kakovost populacije. Pri tem vojaška moč da drugim instrumentom nacionalne moči resničen pomen za skupno moč države. Vojaška moč podpira tudi izvajanje zunanje politike, ki je najširši okvir vseh drugih politik neke države, uspeh tovrstne podpore pa je odvisen od obsega, kakovosti vojske in njenega vodstva ter modernosti vojaške oborožitve in opreme.

Instrumenti nacionalne moči niso sami sebi namen, temveč jih je smiselno obravnavati predvsem v funkciji uresničevanja in obrambe nacionalnih interesov in ciljev, ki jih določa Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (2019). Nacionalni interesi in cilji se torej uresničujejo in branijo z uporabo nacionalne moči skladno z določili mednarodnega prava.

Obrambo in s tem tudi vojsko kot temeljni funkcionalni steber obrambe države Ustava RS neposredno omenja vsaj v 92., 102., 123. in 124. členu. Na podlagi Ustave RS vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Izvajanje obrambe nadzoruje Državni zbor, ki tudi odloča o uporabi obrambnih sil.

Državni zbor sprejema dolgoročne programe razvoja in opremljanja SV, s katerimi opredeli raven ambicij za delovanje Slovenske vojske in s tem povezan obseg in strukturo sil, vrsto potrebnih zmogljivosti ter obseg finančnih sredstev za doseganje postavljenih ciljev.

V procesu prilagajanja dinamiki varnostnega okolja in zmožnosti odzivanja na sodobne grožnje in tveganja je bistvenega pomena izboljšanje obrambne sposobnosti Republike Slovenije in v tem kontekstu sposobnosti, pripravljenosti in vzdržljivosti Slovenske vojske. Vse to bo odvisno od širše družbene in politične odgovornosti ter sprejemanja vloge in poslanstva oboroženih sil, ne samo pri zagotavljanju miru, varnosti in stabilnosti v sodobnem svetu, temveč tudi pri uveljavljanju in obrambi nacionalnih interesov RS ter blaginje njenih državljank in državljanov.

Poleg primarne obrambne funkcije ne gre pozabiti, da SV ob siceršnjih tradicionalnih vojaških nalogah opravlja tudi vrsto drugih mirnodobnih nalog, pomembnih za državljanke in državljane, pri čemer bi veljalo izpostaviti predvsem helikoptersko nujno medicinsko pomoč, sodelovanje s Policijo pri varovanju državne meje ter sodelovanje z enotami zaščite in reševanja ob naravnih in drugih nesrečah. 

Neločljiv in bistven del obrambne funkcije države so oborožene sile

Neločljiv in bistven del obrambne funkcije države so oborožene sile | Avtor MORS