Skoči do osrednje vsebine

Varnostno okolje oziroma grožnje nacionalne varnosti RS

Napetosti v mednarodnem varnostnem okolju se po desetletjih spet povečujejo, tudi na račun hitrega tehnološkega napredka in globalizacijskih učinkov. Tudi Slovenija je lahko izpostavljena številnim grožnjam. Izkušnje iz preteklosti, begunska kriza leta 2015, kažejo na potrebo po uporabi zaščitnih in obrambnih zmogljivosti v zelo kratkem času, kar pa se ne da zagotoviti na hitro. V hitro spreminjajočem se varnostnem okolju pa ostajajo obrambni sistem in oborožene sile temeljno zagotovilo varnosti in stabilnosti.

Leta 2019 je bila posodobljena Resolucija o strategiji nacionalne varnosti RS kot temeljni razvojnousmerjevalni dokument na področju nacionalne varnosti. Glede vojaške ogroženosti države je v njej ocena, da se po desetletjih popuščanja napetosti v mednarodnem varnostnem okolju te v njem znova povečujejo. Sodobno mednarodno varnostno okolje se hitro in temeljito spreminja. Zaradi procesa globalizacije je v varnostnem smislu postalo bolj povezano, kompleksno in negotovo. Prihaja do dolgoročnih sprememb v ravnovesju gospodarskih in vojaških sil. Ključni dejavniki okolja so multipolarnost, širok nabor groženj in akterjev ogrožanja z okrepljeno vlogo nedržavnih akterjev, nestabilnost neposredne soseščine, na globalni ravni erozija demokratičnih vrednot in človekovih pravic, mednarodne pravne ureditve in multilateralizma, uveljavljanje enostranskih interesov ter omejena sposobnost odzivanja mednarodne globalne skupnosti.

Okrepljeno vojaško ogrožanje se kaže s krepitvijo napetosti na kriznih žariščih in z možnostjo oboroženih spopadov, pospeševanjem oboroževalne tekme med pomembnimi regionalnimi tekmeci ter posledično z demonstracijo moči, globalnim prerazporejanjem moči za obvladovanje virov in možnosti oskrbe, z delovanjem za zaščito pripadnikov nacionalnih skupin v drugih državah z oboroženo silo, geostrateškim prerazporejanjem vpliva pomembnih akterjev v mednarodni skupnosti ter z grožnjami, ki nastajajo zaradi odstopanja od sporazumov o obsegu konvencionalnih sil in zmanjševanju jedrskega oboroževanja.

Pojavljajo se nove oblike groženj, ki jih omogočajo hiter tehnološki napredek in globalizacijski učinki. V močno soodvisnem sodobnem mednarodnem varnostnem okolju si nobena država nacionalne varnosti ne more več zagotavljati povsem samostojno. RS skupaj z zavezniki prepoznava pas nestabilnosti, ki obkroža Evropsko unijo in Nato. Evropska unija in zavezništvo se spoprijemata s celotnim naborom varnostnih tveganj in groženj iz vseh geografskih smeri, varnostni izzivi, ki so ključni tudi za RS, pa se pojavljajo predvsem na vzhodu in jugu. Povzročajo jih državni in nedržavni akterji, ki uporabljajo konvencionalne ter nekonvencionalne sile in sredstva. Zaskrbljujoča je tudi zaostritev varnostnih razmer v in na obrobju EU.

Ob poslabšanju mednarodnih ali regionalnih politično-varnostnih razmer je lahko RS kot članica mednarodnih organizacij z vidika geostrateškega in geopolitičnega položaja izpostavljena hibridnemu delovanju, napadom na delovanje kritične infrastrukture, terorizmu, množičnim migracijskim pritiskom ter tudi potencialnim vojaškim grožnjam.

Odzivanje na begunsko krizo konec leta 2015 je pokazalo potrebo po hitri uporabi zaščitnih in obrambnih zmogljivosti v zelo kratkem času ter dejstvo, da se ključnih zmogljivosti države, med katerimi je SV, ne da zagotoviti hitro. Ko erozija obrambnih zmogljivosti doseže določeno stopnjo degradacije, jih je skoraj nemogoče vzpostaviti na kratki rok in, ko je treba, lahko zahteva bistveno večja vlaganja, kot bi jih s sprotnim vzdrževanjem.

V preteklih stotih letih so v RS potekali trije eksistencialni oboroženi spopadi. Obrambni sistem in oborožene sile države ostajajo temeljno zagotovilo varnosti in stabilnosti v sodobnem spreminjajočem se varnostnem okolju.