Predstavitev prve letne evalvacije uresničevanja Nacionalnega programa ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2017-2021

Uvodni dogodek projekta, ki se je zgodil 19.2.2019 v Ljubljani, je tokrat imel dvojni namen:

• Vsem ključnim deležnikom predstaviti prvo letno evalvacijo uresničevanja Nacionalnega programa ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2017-2021, ki jo je izvedel Mirovni inštitut;
• Predstaviti aktivnosti projekta Nacionalne platforme za Rome v letu 2019 (SIFOROMA3).

Uvodoma je udeležence nagovoril direktor Urada za narodnosti, mag. Stane Baluh, ki je poudaril pomembnost dialoga ter nadaljevanja procesa sodelovanja in povezovanja na lokalni ravni. Izpostavil je, da je proces, ki se je začel preko aktivnosti nacionalne platforme za Rome SIFOROMA in SIFOROMA2, potrebno nadaljevati, zato se bo tudi skozi prihodnje aktivnosti nacionalne platforme še posebej krepilo povezovanje in sodelovanje vseh pristojnih institucij na lokalni in nacionalni ravni, da bi skupaj poiskali rešitve za večjo vključenost pripadnic in pripadnikov romske skupnosti v družbo. 

Na letošnjem uvodnem dogodku je bila predstavljena prva letna evalvacija uresničevanja Nacionalnega programa ukrepov za Rome za obdobje 2017-2021, ki jo je opravil Mirovni inštitut, in aktivnosti projekta Nacionalne platforme za Rome v letu 2019.

Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2017–2021, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela 25. maja 2017, predstavlja temeljni nacionalni dokument politik ukrepanja, usmerjenih v izboljšanje družbenega položaja pripadnic in pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji. Saša Panić je na uvodnem dogodku projekta predstavil evalvacijo uresničevanja NPUR 2017-2012, ki jo je opravil Mirovni inštitut in bo podlaga za nadaljnje delo. V nadaljevanju se je osredotočil predvsem na glavne ugotovitve in priporočila, ki izhajajo iz evalvacije.

V evalvaciji, prvi te vrste, so skušali na podlagi podatkov, ki jih je bilo možno zbrati, oceniti uresničevanje ukrepov v prvem letu izvajanja nacionalnega programa. Pri tem so poskusili podati konstruktivna in praktična priporočila za morebitne izboljšave ukrepov na različnih področjih, ki jih nacionalni program upošteva. Panić poudarja, da je na splošno mogoče ugotoviti, da nacionalni program predstavlja akcijski načrt, ki mu primanjkuje strateška zaslomba.  Izpostavlja področje vzgoje in izobraževanja, ki je trenutno edino področje s svojo lastno strategijo (Strategija vzgoje in izobraževanja Romov iz leta 2004 in njene dopolnitve iz leta 2011) in se ta v času priprave evalvacije prenavlja, kar napotuje na sklep, da so izkušnje pokazale, da je obstoječe strateške usmeritve potrebno dopolniti in izboljšati. Panić poudarja, da so ukrepi na področju vzgoje in izobraževanja morda še najbolj sistematični, vendar niso zadostni. Kot najbolj pomemben ukrep izpostavlja vključevanje romskih otrok v vrtec, kot tudi učenje jezika kot ključno področje, kjer zaenkrat še ni nujno potrebnih sistemskih ukrepov. Na tem mestu kot nujni interventni ukrep predlaga uvedbo slovenskega jezika kot drugega jezika. Prav tako izpostavlja področje zaposlovanja kot ključno področje za napredek, ki ga je nujno nasloviti s pozitivnimi ukrepi (pozitivna diskriminacija), pri čem boj proti diskriminaciji vidi kot eden ključnih ukrepov. Pri bivanjskih razmerah še posebej izpostavlja potrebo po sistematičnem pristopu (hkrati urgentno in strateško) in nujnem, hitrem strateškem premiku. Pri tem izpostavlja, da bi morala biti Medresorska delovna skupina za reševanje prostorske problematike Romov, ki jo je vodilo Ministrstvo za okolje in prostor, ustanovljena že pred sprejemom ukrepov. 

V primerjavi s prejšnjim programom novi nacionalni program na mnogih drugih področjih ni prinesel bistvenih sprememb, kar bi lahko pomenilo, da so izkušnje pokazale, da bistvenih sprememb ni potrebno narediti. Vendar pripadnice in pripadniki romske skupnosti še vedno ostajajo med najranljivejšimi skupinami v naši družbi. Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2017–2021 vključuje velik nabor ukrepov na različnih področjih, vendar pa izrecno ne določa prioritetnih ukrepov oziroma področij. Kljub dejstvu, da je na terenu mogoče opaziti sodelovanje mnogih deležnikov, so ukrepi še vedno prevečkrat sektorsko zamejeni, zato ne dosegajo nujno potrebne sinergije. Na nekaterih ključnih področjih je ukrepanje tako šibko, da za mnoge pripadnike in pripadnice romske skupnosti ni moč pričakovati izboljšanja njihovega položaja v prihodnosti. Zato je potrebno hitro ukrepanje in sprejem strategije, ki bo določila strateške cilje in celovite ukrepe, ki se bodo izvajali sočasno. Pri tem je potrebno opredeliti natančno časovnico izvajanja ukrepov. Le tako bo država začrtala svetlejšo pot za razvoj romske skupnosti in njeno celovito integracijo v družbo.