Celovita reforma sistema vzgoje in izobraževanja

Izhodišča reforme

Reforma bo sledila koalicijski pogodbi ter temeljila na desetih izhodiščih.

Prvič: Znanje bomo ponovno postavili v središče šole.

Temeljna naloga šole je posredovanje kakovostnega znanja, razvijanje mišljenja ter priprava mladih na odgovorno in samostojno življenje. Uspešnosti sistema ne bomo več presojali po številu dokumentov, projektov in reform. Presojali jo bomo po tem, kaj učenci dejansko znajo, razumejo in zmorejo.

Slovenija mora ponovno postati družba, ki spoštuje znanje, spodbuja odličnost in zna prepoznati resnične dosežke. Enakost za vsako ceno, ki škoduje generaciji za generacijo, bomo zabrisali ven iz sistema.

Učne načrte bomo razbremenili nepreglednega kopičenja vsebin. Jasno bomo določili bistveno znanje in pričakovane standarde, učiteljem pa omogočili več strokovne svobode pri izbiri poti do teh ciljev. Manj obsežni učni načrti ne pomenijo nižjih standardov. Pomenijo več časa za razumevanje, utrjevanje in uporabo znanja.

Drugič: Vrnili bomo visoka merila in pošteno ocenjevanje.

Ne morejo in ne smejo biti vsi učenci odličnjaki. Če najvišje ocene postanejo pravilo, ocenjevanje izgubi svojo informativno vrednost, odličnost pa svoj pomen.

Ocena mora biti poštena informacija o izkazanem znanju. Ne sme postati predmet pogajanj, pritiskov ali sredstvo za zagotavljanje zadovoljstva učenca in njegovih staršev.

Meril ne bomo zniževali zato, da bi bili rezultati videti boljši. Izboljšali bomo poučevanje in podporo učencem, da bodo lahko dosegali višja merila.

Reformirali bomo nacionalno preverjanje znanja in maturo. Njuna naloga bo zanesljivo ugotavljanje znanja, zgodnje prepoznavanje težav in spremljanje napredka. Podatki ne bodo več obstali v poročilih, ampak bodo podlaga za konkretno ukrepanje.

Tretjič: Cilj šole bo optimalni razvoj vsakega otroka, ne prisilno umetno izenačevanje rezultatov.

Otroci imajo enako človeško dostojanstvo in morajo imeti resnično enake možnosti. Nimajo pa enakih sposobnosti, interesov, motivacije in življenjskih ciljev. Razlikujejo se tudi po vloženem delu.

Zato prisilna enakost rezultatov ne more biti cilj sistema vzgoje in izobraževanja. Če naj bodo vsi enaki, potem so enaki kot to kažejo rezultati raziskave PISA.

Pravičnost pomeni, da otrok, ki potrebuje pomoč, to pomoč tudi dobi. Da nadarjeni otrok dobi zahtevnejše izzive in vrhunsko mentorstvo. In da vsakemu otroku omogočimo, ga spodbudimo in od njega tudi pričakujemo, da razvije svoje sposobnosti ter doseže največ, kar zmore.

Šola ne sme nikogar pustiti zadaj. Prav tako ne sme nikogar zadrževati zaradi nelagodja ob razlikah v dosežkih. Enake možnosti da. Prisilna enakost rezultatov ne.

Posebno pozornost bomo namenili nadarjenim učencem. Vzpostavili bomo sistem njihovega zgodnjega prepoznavanja, mentorstva in povezovanja z najboljšimi učitelji, univerzami, raziskovalnimi ustanovami ter strokovnimi društvi. Odličnost ni privilegij, ni elitizem. Za majhno državo je odličnost razvojna nuja.

Četrtič: V šolo bomo vrnili delovno etiko, vztrajnost in osebno odgovornost.

Otroka ne pripravljamo na življenje, če mu sporočamo, da je mogoče uspeti brez dela, discipline in vztrajnosti.

Trud ni kazen. Trud je pot do znanja, samozavesti in samostojnosti. Pravice morajo biti povezane z dolžnostmi, odločitve pa s posledicami. Šola mora ponovno ceniti vestnost, zanesljivost, dobro opravljeno delo in sposobnost vztrajati tudi takrat, ko je naloga zahtevna.

Prijazna šola ne pomeni šole brez pravil, zahtev in odgovornosti. Razumevanje otroka ne pomeni, da od njega ničesar ne pričakujemo. Nasprotno: resnično spoštovanje otroka pomeni tudi prepričanje, da je sposoben napora, napredka in odgovornosti.

Petič: Okrepili bomo domoljubno in državljansko vzgojo.

Slovenska šola mora mlade pripravljati na življenje v odprtem svetu. Toda najprej jih mora naučiti, kdo so, kateri skupnosti pripadajo in kakšno odgovornost imajo do nje. Mladi morajo dobro poznati slovenski jezik, zgodovino in kulturo, nastanek samostojne slovenske države, njeno ustavno ureditev in demokratične institucije. Razumeti morajo pomen državnih simbolov in odgovornost za skupno dobro.

Domoljubje ni sovraštvo do drugih. Domoljubje je spoštovanje lastnega naroda, jezika, kulture in države ter pripravljenost zanjo tudi nekaj storiti.

Slovenska šola mora vzgajati samozavestne, razgledane in odgovorne slovenske državljane, ki spoštujejo svojo domovino in prav zato zmorejo spoštovati tudi druge narode in kulture.

Šestič: Zagotovili bomo ideološko nevtralno in intelektualno pluralno šolo.

Šola mora učence učiti, kako misliti, ne kaj misliti.

Učence mora seznanjati z različnimi idejami, teorijami, družbenimi pojavi in argumenti. Ne sme pa jih politično, ideološko ali svetovnonazorsko mobilizirati. Učni načrti, učna gradiva in strokovne smernice morajo temeljiti na znanstvenih spoznanjih, ustavnih vrednotah ter pluralni in uravnoteženi obravnavi vprašanj, o katerih v družbi obstajajo legitimna različna stališča.

Aktivisti katerekoli politične usmeritve ne smejo v šoli vzgajati novih aktivistov svoje politične usmeritve.

Starši imajo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora otrok osrednjo vlogo. Šola mora njihovo vlogo spoštovati. Njena naloga je, da otrokom da znanje in orodja za samostojno presojo informacij, dejstev in argumentov.

Domoljubna vzgoja s tem ni v nasprotju. Poznavanje in spoštovanje slovenskega jezika, kulture, ustave in državnosti ni strankarska ideologija, ampak legitimna naloga slovenskega nacionalnega izobraževalnega sistema.

Sedmič: Učitelju bomo vrnili avtoriteto, šoli pa institucionalno samozavest.

Brez avtoritete učitelja ni urejenega pouka. Brez urejenega pouka ni kakovostnega znanja. Avtoriteta ne pomeni samovolje in ne pomeni avtoritarnosti. Pomeni legitimno pravico učitelja, da poučuje, vzdržuje red, zahteva delo in pravično ocenjuje znanje. Pomeni tudi dolžnost učenca, da dela, posluša in spoštuje pravila.

Učitelj mora vedeti, da pri opravljanju svojega dela za njim stojijo ravnatelj, šola in država. Zaščitili ga bomo pred neutemeljenimi pritiski, grožnjami in pravnim nadlegovanjem. Avtoriteto bomo vrnili tudi šoli kot instituciji. Ravnatelj in učiteljski zbor morata imeti dovolj pristojnosti, da lahko zagotavljata red, varnost, kakovost in odgovornost.

Država mora jasno določiti, kaj morajo učenci znati. Učiteljem in šolam pa mora zaupati, kako jih bodo do tega znanja pripeljali.

Za učiteljsko zbornico bi dodali in sicer pred stavkom o debirokratizaciji:

Ustanovili bomo tudi učiteljsko zbornico kot strokovno in reprezentativno telo učiteljskega poklica. Učitelji potrebujejo institucijo, ki bo izhajala iz njihovega poklica, varovala strokovne standarde, krepila profesionalno avtonomijo in skrbela za ugled učiteljskega poklica.

Učiteljska zbornica mora postati prostor, kjer učitelji sami prevzemajo del odgovornosti za razvoj svojega poklica, strokovne standarde in kakovost dela. Če želimo učitelju vrniti avtoriteto, mu moramo dati tudi močnejši profesionalni glas.

Hkrati bomo izvedli temeljito debirokratizacijo. Učitelja nismo zaposlili zato, da izpolnjuje obrazce. Zaposlili smo ga zato, da poučuje in vzgaja. Pregledali bomo evidence, poročila, soglasja, zapisnike in druge administrativne obveznosti. Odpravili bomo podvajanje, uvedli načelo enkratnega vnosa podatkov in povezali informacijske sisteme.

Digitalizacija papirnatega obrazca še ni debirokratizacija. Če nesmiseln obrazec samo prenesemo na zaslon, smo digitalizirali birokracijo, nismo pa je odpravili.

Naše načelo bo preprosto: več časa za učence, manj časa za obrazce.

Osmič: Temeljna znanja bomo zagotovili pravočasno in brez odlašanja.

Branje, pisanje in računanje so temelj vsega nadaljnjega izobraževanja. Otrok, ki teh osnov ne usvoji pravočasno, težave prenaša iz razreda v razred, sistem pa njegov zaostanek pogosto samo evidentira, namesto da bi ga odpravil.

Zato začetno opismenjevanje ne bo več raztegnjeno čez celotno prvo triletje. Vrnili se bomo k jasnemu cilju, da se otroci praviloma opismenijo v prvem letu šolanja. Prvi razred mora otroku dati trdne temelje branja in pisanja. V drugem in tretjem razredu mora učenec bralno tehniko, razumevanje, pisno izražanje in pravopis utrjevati in nadgrajevati – ne pa se šele dokončno opismenjevati.

Prvo triletje ne sme biti triletna čakalnica za temeljno pismenost. Otrok se mora najprej naučiti brati, da se lahko nato uči z branjem.

Otrokom, ki zaradi razvojnih posebnosti, učnih težav ali nezadostnega znanja slovenščine potrebujejo več časa in strokovne pomoči, bomo to pomoč zagotovili zgodaj in intenzivno.

Uvedli bomo pripravljalne programe in intenzivno učenje slovenščine za otroke priseljencev. Vključitev otroka v redni pouk brez zadostnega znanja učnega jezika ni ne integracija ne pomoč otroku.

Po več kot dveh desetletjih moramo pošteno oceniti tudi rezultate devetletke.

Uvedena je bila z obljubo, da bo dodatno leto omogočilo postopnejše, prijaznejše in kakovostnejše usvajanje znanja. Toda dolžina šolanja sama po sebi ni merilo kakovosti. Pomembno je, kaj otrok v tem času dejansko zna in zmore. Če smo šolanje podaljšali, opismenjevanje raztegnili čez tri leta, temeljno znanje pa kljub temu pada, je treba koncept spremeniti.

Zato bomo odpravili devetletko in izvedli prehod na sodobno osemletno osnovno šolo.

To ne bo nostalgična vrnitev v preteklost. To bo nova, sodobna, preglednejša in zahtevnejša osnovna šola z jasnimi standardi znanja, zgodnjim opismenjevanjem, zgodnjo pomočjo otrokom, ki zaostajajo, ter zahtevnejšim delom z nadarjenimi.

Organizacijski model, prehodno obdobje in potrebne spremembe programov bomo pripravili premišljeno. Toda politična odločitev o smeri je sprejeta: dodatno leto šolanja ni vrednota samo po sebi. Vrednota je več znanja.

Devetič: Tradicionalnim temeljnim znanjem bomo dodali znanja za prihodnost.

Vrnitev k branju, pisanju, računanju, zgodovini in naravoslovju ne pomeni bega pred prihodnostjo. Nasprotno: brez trdnega temeljnega znanja ni mogoče razumeti niti sodobne tehnologije niti družbe, v kateri živimo.

Šola mora mladim dati tudi znanja, ki jih potrebujejo v digitalnem, tehnološkem in gospodarskem svetu.

Zato bomo v skladu s koalicijsko pogodbo v učne načrte sistematično vključili oziroma okrepili:

• računalništvo in informatiko,
• programiranje in algoritmično mišljenje,
• umetno inteligenco,
• podatkovno pismenost,
• medijsko in informacijsko pismenost,
• kibernetsko varnost,
• finančno pismenost,
• podjetnost,
• ustvarjalnost, inovativnost in projektno delo.

Informatika ne bo pomenila samo uporabe naprav in programov. Učenci morajo razumeti logiko digitalnega sveta, delovanje algoritmov, pomen podatkov, nevarnosti manipulacije in odgovorno uporabo umetne inteligence.

Finančna pismenost mora mladim omogočiti razumevanje osebnega proračuna, varčevanja, obresti, kreditov, davkov, zavarovanj, investiranja in finančnih tveganj. Mlad človek mora pred vstopom v samostojno življenje razumeti posledice finančnih odločitev, za bo lahko poskrbel sam zase in se ne zanašal le na državo.

Podjetnost pa ni samo ustanavljanje podjetij. Je sposobnost prepoznati problem, oblikovati rešitev, prevzeti pobudo, sodelovati, sprejemati premišljena tveganja in ustvariti nekaj novega.

Slovenska šola mora mladim sporočiti, da je ustvarjanje vrednosti nekaj dobrega, da sta uspeh in podjetnost legitimna ter da gospodarska pobuda ni v nasprotju s solidarnostjo in odgovornostjo do skupnosti.

Okrepili bomo tudi poklicno in strokovno izobraževanje. Razširili bomo vajeništvo, okrepili praktično usposabljanje, izboljšali mentorstvo ter tesneje povezali šole z delodajalci.

Poklicna pot ni manjvredna izobraževalna pot. Dober tehnik, obrtnik ali mojster je za družbo bolj dragocen kot diplomant študijskega programa, ki mu ne daje uporabnega znanja.

Desetič: Odpravili bomo institucionalne monopole in vzpostavili jasno odgovornost za rezultate.

V Sloveniji imamo več javnih zavodov, ki opravljajo razvojne, podporne, svetovalne in druge naloge na področju vzgoje in izobraževanja. Njihove pristojnosti se pogosto prekrivajo, odgovornost pa je razpršena.

Ko je pristojnih veliko, na koncu za rezultat sistema kot celote ni odgovoren nihče.

Zato bomo začeli združevanje Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Centra Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, Andragoškega centra Slovenije, Centra šolskih in obšolskih dejavnosti ter Državni izpitni center.

Vzpostavili bomo enotno nacionalno institucijo za kakovost in razvoj izobraževanja z jasno opredeljenimi notranjimi področji za:

• splošno izobraževanje in kurikulum,
• poklicno in strokovno izobraževanje,
• izobraževanje odraslih,
• podporo šolam in učiteljem,
• digitalno izobraževanje,
• spremljanje kakovosti in rezultatov,
• razvoj šolskih in obšolskih dejavnosti.

Ne gre samo za administrativno združevanje. Novi zavod bo dobil novo poslanstvo, novo organizacijo, jasne roke in merljive cilje. Odpravili bomo podvajanje podpornih služb, informacijskih sistemov, projektov in administrativnih postopkov. Predvsem pa bomo odpravili sedanji položaj, v katerem se odgovornost za rezultate izgublja med ministrstvom, zavodi, komisijami in delovnimi skupinami.

Naprej, na področju raziskovanja vzgoje in izobraževanja bomo ustanovili nov javni raziskovalni zavod – Inštitut za edukacijske raziskave.

Novi inštitut bo metodološko in teoretsko pluralna nacionalna raziskovalna ustanova. Ukvarjal se bo z empiričnim vrednotenjem izobraževalnih politik, merjenjem znanja, kognitivno znanostjo, psihologijo učenja, ekonomiko izobraževanja, primerjalnimi raziskavami, izobraževanjem nadarjenih, vključevanjem otrok priseljencev in Romov ter vplivom novih tehnologij na učenje. 

Slovensko šolstvo potrebuje raziskovalno ustanovo, ki ne bo samo opisovala sistema, ampak bo preverjala, kateri ukrepi delujejo, kateri ne delujejo, ter znala svetovati, kaj naj ministrstvo naredi za izboljšanje sistema.

Njeno delo bo, kot v znanosti velja, podvrženo mednarodnemu vrednotenju in nacionalnim zahtevam. Pri čemer pa bo ministrstvo določalo javnopolitična vprašanja, ne pa raziskovalnih ugotovitev. Te ugotovitve bomo uporabljali.

Odprli bomo tudi dostop do učiteljskega poklica. Cehovstva bo konec.

Slovenija potrebuje več dobrih učiteljev, zlasti na področjih matematike, fizike, kemije, računalništva, tehnike in tujih jezikov. Diplomirani matematik, fizik, kemik, računalničar, inženir, jezikoslovec ali drug ustrezno usposobljen predmetni strokovnjak ne sme biti trajno izključen iz učiteljskega poklica samo zato, ker ni končal klasičnega pedagoškega študijskega programa.

Vzpostavili bomo alternativno pot v učiteljski poklic s pomočjo mikrodokazil. Ta pot bo vključevala pedagoško-psihološko izobraževanje, predmetno didaktiko, vodenje razreda, mentorirano praktično usposabljanje in preverjanje dejanske sposobnosti poučevanja. Pogojev za učiteljski poklic ne bomo znižali. Odprli bomo več poti do istega visokega standarda.

S tem bomo odpravili monopol posameznih institucij nad vstopom v učiteljski poklic, povečali konkurenco med izvajalci izobraževanja in v šole pritegnili več vrhunskih predmetnih strokovnjakov.

Struktura reforme

Priprava reforme vzgoje in izobraževanja poteka na več ravneh in ob širokem vključevanju stroke

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino želimo ob netočnih in nepopolnih informacijah, ki se v javnosti pojavljajo glede priprave celovite reforme vzgoje in izobraževanja, pojasniti, kako poteka proces, kdo sodeluje pri njem in kakšne so možnosti vključevanja strokovne in širše javnosti.

V javnosti se ob pripravi celovite reforme vzgoje in izobraževanja pojavljajo različne interpretacije, polresnice in neresnične navedbe, pa tudi peticije in druge pobude, ki odpirajo vprašanja o načinu priprave reforme ter vključevanju strokovne javnosti. Zato želimo jasno in celovito predstaviti dejstva, pojasniti dejanski potek priprave reforme ter možnosti sodelovanja vseh zainteresiranih deležnikov.

Celovita reforma vzgoje in izobraževanja nastaja na več medsebojno povezanih ravneh, ob vključevanju učiteljev, ravnateljev, strokovnih delavcev, raziskovalcev, predstavnikov staršev in drugih deležnikov vzgojno-izobraževalnega sistema.

Priprava reforme je zasnovana kot širok in strukturiran proces, ki vključuje strokovne posvete, redna srečanja s predstavniki šolske prakse, delo strokovnega sveta, sodelovanje s strokovnimi organizacijami, javno zbiranje predlogov ter upoštevanje raziskovalnih in strokovnih podlag.

Cilj je povezati različna strokovna znanja, raziskovalne ugotovitve in neposredne izkušnje iz prakse ter na tej podlagi oblikovati kakovostne, strokovno utemeljene in izvedljive rešitve.

Priprava reforme poteka na naslednjih medsebojno povezanih ravneh:

1. Strokovni posveti o desetih izhodiščih reforme

Ministrstvo organizira deset strokovnih posvetov, namenjenih poglobljeni razpravi o posameznih izhodiščih reforme.

Prvi posvet Znanje v središču šole, ki je potekal 7. oktobra, je povezal učitelje, ravnatelje, raziskovalce, predstavnike gospodarstva, lokalnih skupnosti in druge deležnike vzgojno-izobraževalnega sistema.

Na nadaljnjih posvetih bodo udeleženci obravnavali ključna vprašanja slovenskega šolstva, soočali različne strokovne poglede ter oblikovali predloge za nadaljnje delo. Proces bodo spremljali tudi elevatorji, ki bodo prispevali k strokovnemu vrednotenju razprav in priprave reforme.

2. Redna srečanja z ravnatelji in neposreden dialog s šolsko prakso

Pomemben del priprave reforme predstavljajo redna mesečna srečanja s predstavniki združenj ravnateljev ter individualni in tematski sestanki s predstavniki različnih strokovnih javnosti.

Takšna srečanja omogočajo neposredno izmenjavo izkušenj, obravnavo konkretnih izzivov in preverjanje izvedljivosti predlaganih rešitev.

3. Strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja

V okviru priprave reforme je bil ustanovljen Strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja, katerega prva seja je predvidena konec oktobra.

Gre za posvetovalno telo ministrstva, ki bo obravnavalo reformna izhodišča in predloge sprememb ter podajalo mnenja in priporočila. V njegovo delo so vključeni predstavniki šolske prakse, strokovnjaki in raziskovalci ter predstavniki drugih področij, ki lahko s svojim znanjem prispevajo k celoviti obravnavi izzivov izobraževalnega sistema.

Strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja ne nadomešča Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, ki ima z zakonom določene pristojnosti, niti ne posega v njegovo delovanje. Prav tako samostojno ne odloča o sprejemanju reformnih ukrepov.

4. Sodelovanje s strokovnimi društvi, združenji, sindikati in predstavniki staršev

Ministrstvo vodi pogovore s strokovnimi društvi, združenji, sindikati, predstavniki staršev in drugimi organizacijami, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja.

V procesu želi slišati različna strokovna stališča, predloge in izkušnje ter jih vključiti v nadaljnje oblikovanje reformnih rešitev. Posebna pozornost je namenjena vprašanjem, ki neposredno vplivajo na delo v šolah, položaj učiteljev, organizacijo vzgojno-izobraževalnega procesa in kakovost znanja.

5. Javni poziv k sodelovanju pri pripravi reforme

Ministrstvo je 2. oktobra objavilo javni poziv, s katerim je možnost sodelovanja odprlo vsem zainteresiranim posameznikom in organizacijam.

K sodelovanju posebej vabimo učiteljice in učitelje, ravnateljice in ravnatelje ter druge strokovne delavce, ki lahko s svojimi izkušnjami, predlogi in opozorili pomembno prispevajo k oblikovanju sprememb.

6. Raziskovalne in strokovne podlage

Pri pripravi reforme ministrstvo upošteva domače in mednarodne raziskave, analize, evalvacije ter obstoječe strokovne in strateške dokumente.

Cilj je, da bodo predlagane spremembe temeljile na preverljivih podatkih, strokovnih argumentih in neposrednih izkušnjah iz vzgojno-izobraževalne prakse.

7. Aktivnosti za ustanovitev učiteljske zbornice

Pomemben del načrtovanih sprememb predstavlja krepitev strokovne vloge učiteljev.

Ministrstvo začenja aktivnosti za ustanovitev učiteljske zbornice, ki naj bi kot samostojna stanovska organizacija skrbela za kakovost in razvoj učiteljskega poklica, prispevala k oblikovanju strokovnih standardov, spodbujala profesionalni razvoj ter krepila strokovno avtonomijo, odgovornost in ugled učiteljev.

Zbornica naj bi omogočala tudi organizirano zastopanje strokovnih stališč učiteljev in njihovo neposredno sodelovanje pri oblikovanju izobraževalnih politik.

Pri tem ne gre za nadomeščanje sindikatov ali obstoječih strokovnih združenj. O poslanstvu, pristojnostih in načinu organiziranosti zbornice želi ministrstvo opraviti široko razpravo z učitelji.

Od strokovne razprave do konkretnih rešitev

Ministrstvo poudarja, da deset izhodišč reforme predstavlja okvir za strokovno razpravo in ne vnaprej dokončno določenih ukrepov. Posamezni predlogi bodo predmet nadaljnjih strokovnih presoj, usklajevanj in zakonsko določenih postopkov.

Strokovna razprava, različna mnenja in tudi kritični pogledi so pomemben del priprave reforme. Pomembno pa je, da razprava temelji na dejstvih, celovitih informacijah in poznavanju dejanskega poteka priprave reforme.

Ministrstvo bo zato tudi v prihodnje zagotavljalo informacije o posameznih korakih reforme, strokovnih razpravah in možnostih sodelovanja. Naš cilj je kakovostno znanje za vsakega otroka, večja strokovna avtonomija in odgovornost učiteljev ter šolski sistem, ki bo zagotavljal pogoje za razvoj vseh otrok in mladostnikov.

Strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja

Namen Strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja, ki je posvetovalno telo, je povezati različna strokovna znanja in poglede z izkušnjami ravnateljev, učiteljev in drugih praktikov, ki izobraževalni sistem vsak dan soustvarjajo in njegovo delovanje poznajo neposredno iz prakse. Vključeni so tudi predstavniki delodajalcev in lokalnih skupnosti, posebno pozornost pa bo svet namenil tudi izobraževanju pripadnikov narodnih manjšin.

Strokovni svet bo sodeloval pri oblikovanju strateških usmeritev in konkretnih ukrepov reforme ter v svoje delo vključeval tudi ugotovitve strokovnih posvetov o posameznih področjih reforme.

Strokovni posveti

V naslednjih tednih bomo izvedli deset strokovnih posvetov, namenjenih poglobljeni obravnavi posameznih področij ter oblikovanju konkretnih rešitev in ukrepov. Ugotovitve strokovnih razprav bodo vključene v nadaljnje delo Strokovnega sveta in pripravo konkretnih sistemskih rešitev.