70 let Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije
V konservatorski delavnici Muzeja ljudske revolucije leta 1978. | Avtor: Pogled v preteklost, korak v prihodnost, str. 91.
Varuhi neprecenljive pisne in grafične dediščine
Danes Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije (CKR) predstavlja osrednji steber preventivnega varstva in najzahtevnejših obnovitvenih posegov na pisni in grafični kulturni dediščini. Skupina devetih vrhunskih konservatork-restavratork z obsežnim znanjem in natančnostjo skrbi za neprecenljive zaklade matičnega ter regionalnih arhivov, pa tudi za gradivo številnih javnih ustanov in zasebnih lastnikov iz Slovenije in tujine. Pod njihovimi spretnimi prsti novo moč in daljše življenje pridobivajo najstarejši rokopisi, redke knjige, fotografije, tehnični načrti, zemljevid in druga dragocena umetniška ter zgodovinska del na papirju in pergamentu.
Od skromnih začetkov do sodobnega konservatorsko-restavratorskega centra
Začetki dejavnosti CKR segajo v leto 1956, ko je pod vodstvom Ljudmile (Maruše) Krese v Cekinovem gradu zaživel oddelek za reševanje poškodovanih medvojnih dokumentov. Kljub skromnim začetkom v kletnih prostorih muzeja so postavili temelje stroke, ki se je v osemdesetih letih pod vodstvom Nade Čučnik Majcen ter kasneje Marjana Dobernika preselila v Gruberjevo palačo in se 1980 uradno priključila državnemu arhivu.
Obdobje med letoma 1990 in 2019 pod vodstvom Jedert Vodopivec Tomažič je zaznamovala hitra razrast stroke in vključevanje mednarodnega znanja. Ker formalnega izobraževanja v Sloveniji takrat ni bilo, so pomanjkanje znanja in izkušenj uspešno premoščali z organizacijo vrhunskih mednarodnih seminarjev.
Danes center poudarek namenja preventivnemu varstvu, razvoju namenske zaščitne embalaže, svetovanje glede materialnih standardov za trajno hrambo ter protokolom za sanacijo gradiva ob nesrečah in izbruhih plesni. Po selitvi iz utesnjenih prostorov Gruberjeve palače na Zvezdarski ulici v prenovljeno stavbo nekdanje vojašnice na Poljanski cesti 40, ki se je zgodila oktobra 2024, ima arhiv na razpolago sodobne prostore s primerno infrastrukturo, ki omogočajo učinkovitejše in kakovostnejše izvajanje arhivske dejavnosti. Posebej velja izpostaviti konservatorsko-restavratorski center, ki je s selitvijo pridobil po površini kar štirikrat več delovnih prostorov. Z novo opremo in s funkcionalnim pohištvom, prilagojenim specifičnim potrebam konservatorsko-restavratorskega dela, sta omogočeni boljša organizacija dela in optimalna izvedba postopkov.
Desetletje, ki se zaključuje, je že nakazalo spremembe, ki bodo CKR zaznamovale tudi v prihodnje. Zaradi generacijske menjave se bo kolektiv v razmeroma kratkem času preoblikoval, pridobljeno znanje in izkušnje pa bo mogoče ohraniti le ob ustrezni kadrovski okrepitvi. Razvoj konservatorsko-restavratorske stroke bo zahteval tesnejše povezovanje praktičnega dela z raziskavami in premišljeno vključevanje novih tehnologij. Ključna bo tudi krepitev preventivne konservacije, zlasti sistematičen pristop k ocenjevanju tveganj in pravočasnemu načrtovanju ukrepov. CKR zato v naslednje desetletje vstopa z nalogo, da zagotovi prenos dolgoletnih izkušenj na nove generacije ter jih poveže z novimi pristopi k varovanju kulturne dediščine.
Po štiriinštiridesetih letih delovanja v utesnjenih prostorih Gruberjeve palače, je oktobra 2024 CKR zapustil približno 170 m² veliko delavnico v pritličju palače ter zasedel več kot štirikrat večje prostore v visokem pritličju in kleti nekdanje avstro-ogrske domobranske vojašnice na Poljanski cesti 40 v Ljubljani.
Po selitvi CKR deluje na 776 m², od tega 624 m² v visokem pritličju in 152 m² v kleti. Na zahodnem delu severnega trakta se na 186 m² nahaja šest stalnih konservatorsko-restavratorskih delovnih mest, ki jih dopolnjujejo dodaten 90 m² velik skupen delovni prostor, soba za sprejem in hrambo gradiva, ki čaka na obravnavo ali vračilo skrbnikom, in skupni servisni prostori.
Knjigoveški konservatorsko-restavratorski dejavnosti, kjer imajo stalno delovno mesto tri konservatorke-restavratorke knjigovezinje, je namenjenih 211 m² v vzhodnem delu severnega trakta, od tega je 13 m² namenjenih pomožnim skladiščnim prostorom, v kleti pa 21 m² delu z lesom in s kovino.
V kleti se nahajajo še trije specialni oziroma namenski prostori: fotografski atelje s temnico obsega 40 m², k laboratoriju, ki obsega 42 m² pa spada tudi manjša ločena soba za hrambo kemikalij.
Večji in tehnološko bolje prilagojeni prostori omogočajo učinkovitejše, kakovostnejše in varnejše konservatorsko-restavratorsko delo ter varnejše ravnanje z gradivom in izboljšujejo delovne pogoje.
S konservatorsko-restavratorskimi ukrepi ohranjamo in obnavljamo poškodovano pisno ter grafično kulturno dediščino na papirju in pergamentu. Naše delo obsega neposredne posege na gradivu, preventivno varovanje, svetovanje in izvedbo lastnih naravoslovnih preiskav. Vsak predmet – najsi gre za pergamentne listine, pečate, rokopise, knjige, spisovno gradivo, tehnične načrte, zemljevide, fotografije ali likovna dela na papirju – obravnavamo individualno. Na podlagi temeljitega pregleda določimo ustrezne postopke, ki potekajo ročno ali z uporabo specialnih naprav.
Gradivo ogrožajo številni neugodni dejavniki. Najpogostejši in najbolj škodljiv je vpliv neprimernih klimatskih pogojev. Previsoka vlaga povzroča preperelost materialov, pojav plesni ter ugodne pogoje za škodljivce, kot so srebrne ribice. Veliko tveganje predstavljajo tudi požari, poškodbe zaradi gašenja z vodo, kemični razkroj papirja zaradi neustrezne hrambe, uporabe zgodovinskega železo-taninskega črnila ter slabe obstojnosti industrijsko izdelanih papirjev 19. in 20. stoletja. Neposredno škodo pogosto povzroči tudi človek z nepravilno uporabo, malomarnim rokovanjem, nepravilnim okvirjanjem ali neustreznimi popravili s samolepilnimi trakovi.
Z vsemi konservatorsko-restavratorskimi posegi posegamo v predmet premišljeno in zmerno. Naš osnovni cilj je upočasniti nadaljnje propadanje gradiva, mu vrniti berljivost ter hkrati ohraniti njegovo estetsko, zgodovinsko in fizično celovitost.
