Prešernovo nagrado leta 2023 sta prejela:

• multidisciplinarna umetnica Ema Kugler,
• akademski slikar prof. Herman Gvardjančič.

Nagrado Prešernovega sklada leta 2023 so prejeli:

• pisatelj in novinar Dušan Jelinčič,
• skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša,
• pianist Alexander Gadjiev,
• akademski slikar Nikolaj Beer,
• filmski režiser in scenarist Matevž Luzar,
• arhitekturni atelje Medprostor.

Almanah Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada 2023

Almanahi preteklih let

Multidisciplinarna umetnica Ema Kugler je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Ema Kugler je v slovenskem filmu izjemno ime. Najprej in predvsem zato, ker se njen opus celovečernih filmov – Fantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019) – odlikuje z izrazito in izvirno avtorsko poetiko, že nagrajeno na številnih mednarodnih festivalih. In potem zato, ker kuglerjevski film ni narativen, vsaj ne v tradicionalnem ali prevladujočem pomenu, v katerem je akcidentalnost človeške eksistence zajeta v majhne ali velike zgodbe. Pripovedni film temelji na vzročno-posledični ali posledično-vzročni logiki, v filmih Eme Kulger pa se zdi vsaka povezava prizorov še najbližja sanjski "logiki", ki ne pozna ne "prej in potem" ne "tukaj in tam", marveč samo nemogočo, nedoumljivo in morečo hkratnost različnih časov in heterogenih prostorov, prav tako pa nemogočo, nedoumljivo in morečo hkratnost različnih pomenov ter smisla in nesmisla.

Filmi Eme Kulger so ikonofilski v pomenu, v katerem ikonofilija pomeni vero v podobo in imaginacijo. In podoba, v katero verjame kuglerjevska ikonofilija, je podoba še ne videnega, izvirnega sveta, kjer se vsak začetek stika s svojim koncem, kjer so zametki življenja in človeka videti kot ostanki. Kuglerjevska ikonofilija je neke vrste arheologija človeške vrste. Podobe v filmih Eme Kugler so rafinirano estetizirane, a naj so še tako fascinantne, so obenem tudi "neprijetne" in "nelagodne". Verjetno zato, ker kažejo tisto, kar avtoričina optika vidi kot nekaj "najslabšega", če ne kar tragičnega: nenehno ponavljanje in reproduciranje figur oblasti, prisilnega in prostovoljnega podrejanja ter prežemanja nagona življenja in nagona smrti. Če torej podobe v filmih Eme Kugler vznikajo kot presenečenja in fascinacije, tedaj ne toliko zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religija, politika in podobno) "mistificirale", marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije in degeneracije naredijo prav nelagodno navzoče in nazorne. In s tem oziroma s svojo umetniško intenzivnostjo tudi uvajajo gledalca v radikalno drugačno dojemanje filma.

Odlomek iz utemeljitve Zdenka Vrdlovca

Akademski slikar prof. Herman Gvardjančič je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Slikarstvo Hermana Gvardjančiča izvira iz skrajne občutljivosti za duhovno atmosfero življenjskega okolja. Slikar z izjemno senzibilnostjo spreminja samotne hiše, gorenjske panorame in smrekove gozdove v dramatična prizorišča človeških tragedij ter v preplete sunkovite risbe in barvitega plamenenja sublimira vso svojo empatijo do tegob sveta, tudi do vojn, naravnih kataklizem in posledic pandemije; vendar ne programsko deklarativno, marveč kot spontan izraz najbolj intimnega vživetja.

Prečiščen v ognju svoje notranje vznemirjenosti umetnik take ekspresije vse bolj poglablja tudi v sozvenevanju s kozmosom, se prepušča zanosu eterične glasbe, ki ga zbližuje z neskončnostjo, ter s poetičnimi vizijami drami zavest o skrivnostnih lepotah in vrednotah življenja. Njegova umetnost se ob vsej koncepcijski enovitosti nikdar ne ponavlja, zato ji ustvarjalna moč samo narašča.

S tako osebno prežarjenostjo je Herman Gvardjančič slovensko krajinarsko slikarstvo prvič po ekspresionizmu postavil na novo, izrazito ponotranjeno ustvarjalno raven. V širšem zaledju evropske ustvarjalnosti pa njegova umetnost priča o neuničljivosti severnjaško ekstatičnega izražanja sveta. Vanjo je umetnik ponovno vdihnil človeško bolečino in hrepenenje in krajinarstvo povzdignil v izpovedno in  nadosebno mistične sfere segajočo ezoterično ustvarjalnost. V njenih svetlobah in teminah se prikazujejo občutenja in usode, umetnikov odnos do narave, domovine in vse bolj zloslutne sodobne civilizacije. V njegovem ustvarjalnem zanosu pa utripa neomajno zaupanje v umetnost kot usodno zavezo ustvarjalca, ki lahko v življenju vztraja le s čopičem v rokah.

Z več kot polstoletnim mednarodno odmevnim ustvarjalnim delom je Herman Gvardjančič vtisnil zmagovito obujenemu slovenskemu krajinarstvu edinstven, docela avtentičen pečat. S svojo izrazno močjo je bistveno obogatil našo celotno likovno ustvarjalnost.

 Odlomek iz utemeljitve dr. Milčka Komelja

Skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša je nagrado Prešernovega sklada prejel za projekte med letoma 2019 in 2022.

Drago Ivanuša je gotovo eden od najbolj dejavnih slovenskih skladateljev filmske in gledališke glasbe, pianist in harmonikar, ki je od leta 1991 ustvaril glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, 23 filmov in napisal tudi številne samostojne kompozicije za komorne glasbene skupine in orkester.

Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino.

Njegove kreacije na področju gledališke glasbe prepoznavamo kot nepredvidljiva, pogumna dela z značilnim avtorskim podpisom in popolno harmonijo z ostalimi elementi predstave. Za to vrsto senzibilnosti ne zadostuje le "dober posluh", niti vrhunsko znanje in odprtost za divergentne glasbene stile, temveč predvsem sposobnost, da se uprizoritveno delo dojema v svoji celovitosti. Tisti, ki so imeli srečo, da so sodelovali z Ivanušo, vedo, da je v proces dela vključen od samega začetka, kar mu omogoča pregled nad celotnim procesom kot tudi nad kontekstom, v katerem predstava nastaja. Prav ta odprtost, da vstopi v pogumni in neposredni dialog z vsemi elementi predstave, dela Ivanušo izredno dragocenega sodelavca. Za to pa ni dovolj le samozavesten avtor, ki ustvarja nove in nepredvidljive svetove, ampak predvsem njegova sposobnost, da je ta magičnost opazna in prepoznana tudi v drugih elementih predstave.

Odlomek iz utemeljitve Sebastijana Horvata

Pianist Alexander Gadjiev je nagrado Prešernovega sklada prejel za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih.

Viharjev jeznih so pota poustvarjalcev, ki se povzpnejo na svetovni Parnas. Koliko odrekanja, trdega dela in izjemnega talenta je potrebno. Alexandra Gadjieva svet pozna predvsem po slovitem Chopinovem tekmovanju, na katerem je leta 2021 osvojil drugo mesto, k žlahtnosti pa je dodala še nagrada Zimermana za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Njegova umetniška moč ni samo v izpiljeni klavirski tehniki, saj vsak pianist, ki poseže v vrh tega tekmovanja obvladuje ta nesporni atribut. Njegov apel je v njemu lastni, izjemni interpretaciji.

Komisija je, izmed številnih izvedb, med katere sodi tudi koncert z Gergievim, za podelitev nagrade Prešernovega sklada izbrala slovenske nastope: klavirske recitale, izvedene na Kogojevih dnevih, Piranskih večerih, v Kulturnem domu v Novi Gorici ter v Celjskem domu, in orkestrske nastope, kot so: Beethovnov koncert št. 5 z Orkestrom Slovenske filharmonije, Chopinov koncert št. 2 na Zlatem abonmaju in s Simfoničnim orkestrom Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Občinstvu Alexander Gadjiev podaja čarobnost, ki jo lahko začutimo samo pri največjih umetnikih svetovnega slovesa. Nedvomno gre za poeta črno-belih tipk.

Odlomek iz utemeljitve mag. Marka Mihevca

Akademski slikar Nikolaj Beer je nagrado Prešernovega sklada prejel za za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam (Celje 2021), razstava v galeriji Insula (Izola 2022) in razstava Izbrana dela 1986–2021 (Kranj 2022).

Umetnost akademskega slikarja Nikolaja Beera izhaja iz njegovega doživljanja rodne goričke pokrajine. Njegova žareča žitna polja so v slovenski umetnosti že pred desetletji postala pojem z življenjskim erosom prežete ustvarjalnosti, sam umetnik s svojo prvinskostjo pa sinonim za do kraja avtentičnega ustvarjalca, ki nenehno zre v vzgibe človeškega, z naravo spojenega življenja in v davninske ljudi, porojene na njegovih njivah. Tak prvotni človek in hkrati življenju predan modrec je tudi Nikolaj Beer, ki mu je dano, da vsa svoja občutenja in meditacije o življenju samoumevno, z veliko lahkoto, a s prav tolikšno notranjo težo, sproti vtiskuje v svoja živo nemirna platna. Njegova umetnost je samoumevna podoba njegovega doživljanja, življenjske usode in hrepenenja. Zato je Beer že dolgo ena najbolj prepričljivih, izvirnih in avtentičnih ter zato nepogrešljivih ustvarjalnih osebnosti na Slovenskem.

Nagrado Prešernovega sklada prejema za več razstav v zadnjih dveh letih, na katerih se je predstavil v svoji najboljši in vselej nemirni, a hkrati stanovitni ustvarjalni podobi.

Odlomek iz utemeljitve dr. Milčka Komelja

Filmski režiser in scenarist Matevž Luzar je nagrado Prešernovega sklada prejel za film Orkester.

Režiser in scenarist Matevž Luzar s prepoznavno in že nagrajeno filmografijo je filmski orkester sestavil iz petih različnih vinjet posameznikov, katerih usode je mojstrsko prepletel v črno-belo izčiščeno zgodbo o gostovanju pihalnega orkestra v pobratenem avstrijskem mestu. Njegov filmski jezik je jasen, čeprav je na mikro ravni kompleksne dramaturške strukture do potankosti premišljen na verbalnem, vizualnem in zvočnem nivoju. Črno-bela podoba revirjev izriše sicer sliko z estetiko iz češke filmske tradicije socialnih dram, vendar vanjo naseli univerzalno širok in razgiban spekter stanj. Nagovarja z optimizmom in opominja na grenkobo stvarnosti na inteligenten, a življenju odprt način. Z veliko empatije razgrne vsakdanje sanje in skrbi ter ustvari izvirno, a prepoznavno komičnost z duhovitimi obrati, situacijami in poudarki. Z blago socialno kritiko, ko vsak lik na svoj način beži pred bivanjsko praznino, duhovito ošvrkne slovensko družbo. Izrazita umeščenost v lokalno okolje tako ustvari  zgodbo o kraju in o ljudeh, s čimer brez težav nagovori tudi globalno občinstvo.

Odlomek iz utemeljitve Vilme Štritof

Arhitekturni atelje Medprostor je Nagrado Prešernovega slada prejel za dosežke v preteklih treh letih (lesena hiša Hribljane, športna dvorana Šentvid, ureditev kompleksa Žičke kartuzije).

Arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap in Samo Mlakar s sodelavci, je v obdobju skupnega delovanja zasnoval zavidljivo število odličnih realizacij raznovrstnih vsebin in meril. Njihov opus zaznamujejo do potankosti premišljeni ter prostorsko, ambientalno in tehnično dosledno izpeljani arhitekturni projekti. Avtorji se snovanja arhitekture namreč lotevajo s forenzično natančnostjo in nenehnim preizpraševanjem in, kot pravijo sami, raziskovanjem z ljubeznijo.

Vsebinsko in prostorsko raznolikim arhitekturam je skupen spoštljiv odnos do historičnega: atelje Medprostor namreč razume dediščino kot temelj in hkrati scenografijo novemu življenju. S projekti hiše Hribljane, prenovo domačije Vrlovčnik v Matkovem kotu, športno dvorano Vižmarje Brod ter nadkritjem ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, ki sodijo med vidnejše, v Sloveniji in tujini večkrat nagrajene primere arhitekture zadnjih let, potrjujejo, da kakovostna arhitektura gradi na učenju in razumevanju preteklega, vedno v dialogu s sodobnim: arhitektura, ki povezuje preteklost s prihodnostjo.

Odlomek iz utemeljitve Mojce Gregorski